Napoj nesmrtnosti

Švedski pisatelj madžarskih korenin, ki sedaj živi na Norveškem, se slovenskim bralcem prvič predstavlja z izjemnim leposlovnim delom, židovsko epopejo in prikazom tisočletne zgodovine Evrope. V ospredje pripovedi je postavljena rodbina Spinoza, avtor pa je pero položil v roke njenemu zadnjemu pripadniku, ki bo umrl brez potomcev. Ta skuša na pragu 21. stoletja svoje prednike iztrgati pozabi in ohraniti spomin nanje. Kot nam razlaga naš prvoosebni pripovedovalec, je večina njegovih sorodnikov skozi stoletja živela brez kakršnegakoli blišča, med njimi pa se je znašla peščica, ki je izjemno vplivala na potek dogodkov v svoji bližnjem okolju in tudi veliko širše, v svojem času in tudi daleč vnaprej ter vplivala na usodo evropske zgodovine. Ob priimku Spinoza bralec seveda takoj zastriže z ušesi in ga poveže s priznanim nizozemskim filozofom židovskega porekla Baruchom Spinozo, ki je sredi 17. stoletja razsvetljeval evropsko misel, ter se sprašuje, ali je govora o njegovi rodbini. Odgovor nista enoznačna da ali ne, zgodba je na krilih domišljije razpeta ter magičnega realizma in mistike polna fikcija, v kateri mrgoli znanih dogodkov in oseb, vodilni protagonisti pa so tisti, ki jih zgodovina ni zaznamovala, čeprav so bili odločilni za njen potek. So osebe v senci, a vendarle zaslužne za večino odkritij, od Paracelsusovih do Einsteinovih, nahajajo pa se tudi za idejo o francoski revoluciji ali celo kot snovalci Hitlerjevega pivniškega puča, poskusa nacističnega državnega udara iz leta 1923. Baruch Spinoza se skriva pod imenom Benjamin in je avtor dela Napoj nesmrtnosti, po katerem nosi naslov tudi naš roman. V njem je zbrana vsa modrost sveta ter prinaša ključ za razumevanje vesolja, pa tudi recepturo za napoj, ki lahko premaga smrt. Prebrala ga je le peščica izbrancev in javnosti nikoli ni postalo dostopno. Benjamin je to krono svojih in spoznanj prednikov napisal na spodbudo pripadnika rodbine Salmana, ki se je rodil 350 let pred Benjaminom, a je z uporabo napoja kljuboval smrti več kot tri stoletja. Smrt je namreč tako obilno žela med njegovimi dragimi, da ji je napovedal vojno in jo ves ta čas vlekel za nos, ko pa je ugotovil, da mu v vseh teh letih ni uspelo spremeniti sveta ter premagati neumnosti in zlobe, se ji je odločil prostovoljno prepustiti, svoje veliko znanje pa predati Benjaminu, da ga ohrani za potomce. Avtor recepta velja za začetnika rodbine in sega še nazaj v čas, v zgodnje 12. stoletje. Tudi njemu je bilo ime Baruch, bil je nadarjeni mladenič iz revne židovske družine z Iberskega polotoka, ki je postal osebni zdravnik prvega portugalskega kralja. Njegovi napoji naj bi nemočne starčke spreminjali v življenja in strasti polne može, vzgojil pa naj bi tudi zel, ki prestraši smrt in jo odpodi. Vedenje o tej zeli mora ostati skrivnost, ki prehaja iz roda v rod, njen izbrani prenašalec pa čaka na posameznika, ki bi bil tako moder pošten, pravičen, dober in kar je še takšnih lastnosti, da bi si zaslužil večno življenje. Vseh tisoč let pa se takšna oseba žal ni našla. Glede na to, da roman predstavlja zgodovino Evrope in položaja Židov v njej, se seveda ne more izogniti grozovitemu preganjanju, ki so ga bili deležni. Gabi Gleichmann postavlja pred krščansko Evropo neusmiljeno zrcalo in vleče na primer jasno vzporednico med Španijo 15. stoletja, ko se je moč inkvizije kot institucije katoliške cerkve strahovito utrdila, in časom nacizma in stalinizma petsto let kasneje, ko sta bila Hitler in Stalin vestna učenca svojih grozljivih učiteljev. A vendarle ne izgublja upanja in stavi na s človečnostjo podprto modrost, ta je tista, ki glave ne bo upognila, čeprav je že tolikokrat dobila po njej.