"Sinoči sva se zmenili, da se od danes drživa diete, in to najstrožje. Si pozabila?"
"Ne nameravam upoštevati nobene diete, stroge pa še zlasti ne. In mislim, da je čas, da se vrneva domov. Teta nama bo za zajtrk skuhala polento s sirom. Koliko kalorij to znese?" je ironično vprašala Jovana.
35 kalorij brez sladkorja
Žanr | mladinski roman, problemski roman |
Narodnost | srbska literatura |
Kraj in leto izida | Medvode, 2023 |
Založba | Malinc |
Prevod |
Klarisa Jovanović |
Ključne besede | Anoreksija, Dekleta, Družinski odnosi, Duševne motnje, Prehranjevalne motnje, Prijateljstvo |
Zmaj v duši in želodcu!
Uveljavljena srbska avtorica Jasminka Petrović je napisala mladinski roman z naslovom 35 kalorij brez sladkorja, v katerem razgrne svet dveh prijateljic. Jovana in Tara preživljata zimske počitnice na podeželju v Grocki pri Jovanini teti, stricu in bratrancema. Tara ni zadovoljna s svojim izgledom, vedno se ji zdi, da je predebela in da ne bo izpolnila tega, kar od nje pričakujeta starša. Vsi so presenečeni nad Tarinim zmrdovanjem glede hrane. Vesela in navihana Jovana jo tako spoznava z nove plati, čeprav je malce bolj okrogla, je s svojim videzom zadovoljna, celo pošali se na svoj račun, prav tako stresa šale iz rokava tudi teta. Jovanini preprosti in dobrosrčni sorodniki prepoznajo stisko dekleta, ki sredi noči pohajkuje ob mrzli Donavi in se bojuje z »zmajem« v želodcu.
Pisateljica v to osnovno zgodbo vgradi še eno, zgodbo dveh sester: starejša trpi za anoreksijo, skupaj prebirata zgodbo o Tari, torej pričujočo knjigo. Mladinski problemski roman temelji na študiji resničnih pričevanj, avtorica se je temeljito poglobila v strokovno literaturo s problematiko anoreksije, se dejavno vključila v nekatere mladinske projekte za ozaveščanje o prehranskih motnjah. Objemi, smeh, jeza, solze so povsem običajen del življenja, stremljenje k nedosegljivi popolnosti pa to vseeno ni.
Objavljeno: 15.02.2024 12:53:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:03
V oči so ji privrele solze. Na lepem jo je po hrbtu zmrazilo. Začela se je tresti. počutila se je osamljeno in zapuščeno. Zdaj nima več niti Jovane. Nikogar nima. Zdaj je čisto sama. Prijateljici se je hotela opravičiti, vendar za to nima moči. Zdelo se ji je, da se bo zgrudila, če bo izustila en sam glas, kaj šele besedo. Stiskala je ustnice in poskušala zadržati solze. Zazdelo se ji je, da Donava nezadržno tone v meglo. Zobe je vedno močneje zabadala v ustnice. Tako močno, da so zakrvavele. Solze so se ji ulile po licih kot narasla pomladna reka, ki zapusti strugo in preplavi bregove. (str. 47)