Revna ženska: epizoda iz sodobnega življenja

Clotilde prebiva v siromašnih razmerah v predmestju Pariza. Da bi bila njena beda še hujša, mati in očim zlorabljata skoraj nemogoče življenjske razmere na njen račun. Clotilde trpi, edina tolažba ji je molitev v cerkvi. V takšnem stanju jo nekoč najde ostareli misijonar, ki ji izreče preroške besede: zaznamovana je s trpljenjem, ki jo bo spremljalo vse življenje. Kmalu za tem jo očim proda kot model znanemu slikarju, kar je v 19. stoletju pomenilo toliko kot prostitucija. Toda slikar v dekletu prepozna njeno notranjo moč. Ponudi se ji za družabnika in jo povleče iz revščine. Na žalost ne za dolgo. Mati in očim kaj hitro spleteta nove zlobne zanke sebi v korist, v katere se nazadnje ujame prav slikar. Po tragičnem koncu razmerja Clotilde znova zaživi s slikarjevim somišljenikom in prijateljem Leopoldom. Sreča pa ni na njuni strani. Če je bila ženska najprej žrtev svojih domačih, njo in moža od zdaj naprej preganja okolica, ki je prav tako kot nekdaj očim in mati, zaznamovana z alkoholom. V romanu ima levji delež svetopisemsko podobje. Veliko je navezav na Sveto pismo in zgodovino krščanstva, ki so za lažje razumevanje natančno razložene v sprotnih opombah. Avtorjev miselni horizont in svetovni nazor zaznamujejo obsežna esejizirana poglavja v obliki pogovorov med slikarjem in njegovim krogom. Kot zapiše avtor spremne besede, pa je poglaviten vendarle ženski lik, trpljenje večno zasramovane Clotilde. Svetopisemski ženski Eva in Marija Magdalena sta zavrženki, Leon Bloy pa je skušal iz obeh sestaviti žensko iz mesa in krvi. Žensko, ki je v njegovem času nemočno prepuščena družbi, v kateri vladajo moški. Bralec naj bo pozoren tudi na jezik, ki je poln poetičnih podob in razširjenih metafor. Široko razvejani stavki se vsebinsko zmeraj skladajo s situacijo, o kateri je govora. Tisti bralci, ki poznajo zgodovino književnosti, pa bodo med besedilom zlahka prepoznali tudi avtorjevo spogledovanje z naturalizmom.