| Žanr | dnevnik, esej, pikareskni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka |
Ginko |
| Prevod |
Mojca Schlamberger Brezar |
| Ključne besede | bajkalsko jezero, Samota, Sibirija, tajga, življenje z naravo |
Sylvain Tesson je francoski esejist, bralstvu poznan predvsem kot pisatelj popotnik, ki se je pri svojih sedemintridesetih letih za šest mesecev odpravil v samotno pokrajino Bajkalskega jezera, domovanje tisočletnih ceder, v zavetje majcene kočice s pečjo, posteljo, mizo in oknom, vse skupaj na devetih kvadratnih metrih, kamor je zložil tudi svojih šestdeset in nekaj knjig, dela svetovnih klasikov, ki jih je želel v miru prebrati, ob tem pa je vsakodnevno svoje misli zapisoval v pričujoči dnevnik. V osamo se je odpravil sredi trde februarske zime, kar je njegovemu sicer svobodnemu vsakdanjiku narekovalo skoraj vsakodnevno sekanje drv, da se je lahko grel, zajemanje vode iz zaledenelega ribnika in lovljenje rib, ko mu je zmanjkalo s seboj prinešenih nakupljenih konzerv, ob tem pa obvezno nagrajevanje s šilcem ali več vodke in opito meditiranje v oblakih dima cigare. Srečevanja z drugimi ljudmi so redka, pogosta pa so avtorjeva pohajkovanja in raziskovanja okolice v snegu in ledu. Do popolne sreče mu manjka le nekdo, ki bi mu o tem, kar čuti, okuša in spoznava, lahko pripovedoval. Ampak ima nadomestek – svoj zvezek, ta, ki ga beremo. Prostor in čas, ki si ju pridobi s svojim popolnim odmikom, osvobojenim družinskih, mestnih, prijateljskih in ostalih spon, hrupa, obljub, obveznosti in dražljajev, mu nudita blagoslov miru, tišine in samote ter razkošje lepote, ki jo uzira, kamorkoli se ozre, in smo jih preko branja njegovih zapisov deležni tudi bralci. Čudovita, meditativna, brezčasna bralna izkušnja.
Objavljeno: 02.10.2023 13:01:54
Zadnja sprememba: 26.04.2024 12:23:30
Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati: odhajam, vedoč, da se bom vrnil. Odkril sem, da je bilo bivanje v tišini vrelec mladosti. Spoznal sem dve ali tri stvari, ki jih veliko ljudi ve, ne da bi se zaprli v samoto. Deviškost časa je zaklad. Mimohod ur je bolj razgiban kot nabiranje kilometrov. Oko se nikdar ne naveliča predstave lepote. Bolje spoznamo stvari, lepše postanejo. Srečal sem dva psa, hranil sem ju, nekega dne sta me rešila. Govoril sem s cedrami, prosil oproščanja zlatovčice in mislil na svoje. Bil sem svoboden, saj brez drugega svoboda ne pozna več meja. Opazoval sem pesem gora in pil čaj, medtem ko je jezero rdelo. Ubil sem željo po prihodnosti. Dihal sem sapo gozda in sledil loku lune. Mučil sem se v snegu in na vrhu gora pozabil na muke. Občudoval sem starost dreves, udomačil siničke, dojel ničevost vsega, kar ni poklon lepoti. Vrgel sem pogled na drugi breg. Spoznal sem tedne v tihem snegu. Rad sem bil na toplem v svoji koči, ko je neurje stresalo svojo jezo. Pozdravil sem povratek sonca in divjih rac. Trgal sem meso prekajenih rib in čutil maščobo iker zlatovčic, kako so mi osvežile grlo. Ženska se je poslovila od mene, a name so sedli metulji. Preživel sem najlepše ure svojega življenja vse do nekega sporočila, in potem najbolj žalostne. Zemljo sem zalil s solzami. Spraševal sem se, če bi lahko dobil rusko državljanstvo – ne po krvi, ampak zaradi prelitih solza. Usekoval sem se v mah. Izpraznil sem na litre strupa s 40 % in rad sem scal pred Burjatijo. Naučil sem se sedeti pred oknom. Zlil sem se s svojim kraljestvom, vohal sem vonj lišaja, jedel čemaž, srečal medvede. Zrasla mi je brada, čas jo je razpletel. Zapustil sem grobnico mest in živel šest mesecev v cerkvi tajg. Šest mesecev kot življenje.
Dobro je vedeti, da v nekem gozdu na svetu, tam doli, ne predaleč od sreče življenja, stoji koča, kjer je vse mogoče.
(str. 236-237)
