Dezorientalka

Roman Dezorientalka ima stran A in stran B. Prvoosebna pripovedovalka v opombi pod črto pove, da se je tako odločila po vzoru malih vinilk, pri katerih je bila stran A po navadi boljša, a vedno je obstajala tudi možnost, da se posreči stran B. Stran A se dogaja v pariški čakalnici ambulante za umetno oploditev. Kimia vstopi, dolgo čaka, po prejemu semena odide. Prišla je sama, zdaj opazuje druge, po večini pare, ki so se na majhnem prostoru znašli skupaj, povezani z isto željo. Obuja dolgotrajne in mučne postopke, ob tem pa se vrača v preteklost svoje družine, svojega rodu, v svoje iransko otroštvo, ki ga je pretrgala emigracija očeta političnega aktivista. Vračanje v zgodovino Irana se prepleta z razmišljanjem o kulturnih razlikah in otroških doživetjih, v veliki meri zaznamovanih z občutjem dečka v dekliškem telesu. Na strani B sta v prvoosebno pripoved vključena materin zapis o begunski poti, najden med njenimi stvarmi, ko je morala zaradi demence v dom, in pismo babice Armenke, ki je prerokovala, da se bo rodila kot deček in zato še toliko bolj spremljala njeno odraščanje. Materin zapis se sredi stavka pretrga, njena knjiga o begu, za katero si je želela, da bi jo hčerke prevedle v francoščino, pa bo ostala v izvirniku. Ne da ne bi našle za to časa, preprosto ne zmorejo na tako intenziven način, kot ga zahteva prevajanje, podoživeti poti. A pripovedovanje je pot celjenja, in to počne pripovedovalka na strani B. Spominja se muk pobega, razočaranja nad Francijo, materine otopelosti, očetove izgubljenosti, njegove nasilne smrti, iskanja lastnega mesta v svetu, odrešitve v rocku, občutij, ki so jo preplavila ob sporočilu, da je zanosila. Rodila bo in otrok bo imel očeta, seropozitivnega Pierra, ki si ga želi in se mu bo posvečal, ob tem pa bo imel ob sebi njo in Anno, ki dolgo ni mogla razumeti, zakaj se ne more odločiti za oploditev s semenom anonimnega darovalca. Kako le bi bilo otroku, odrezanemu od korenin, če ne bi vedel niti, kdo je njegov oče? Pred stranjo A je poglavje Tekoče stopnice, posvečeno očetu emigrantu. Nikoli se ni vozil z njimi, saj je smatral, da mu ne pripadajo, ker ni bil soudeležen v razvoju dežele, ki mu je dala zatočišče.
Za stranjo B je poglavje Seveda boš imela otroke. Ob sporočilu ginekologinje, da pričakuje dvojčka, se spomni prerokbe varuške Bibi »Najprej boš dobila dvojčka«. Potem gre na obisk k dementni mami, ki se z njo pogovarja kot s punčko in jo prepričuje, da mora z njo in sestrama v Francijo, ker Iran ni za takšne, kot je ona, ob tem pa izreče tudi naslovni stavek. Polnokrvna pripoved, morda najbolj boleča v razmislekih, kako lahko aktivizem staršev vpliva na življenje otrok. Pripovedovalka ni revolucionarka, smatra, da je treba izhajati iz obstoječega, iz tradicije, iz rodu, in iz tega delovati tvorno. Knjigi je dodana izvrstna spremna beseda Iranska islamska revolucija Primoža Šterbenca.