| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2011 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Jana Kocjan |
| Ključne besede | kvekerji, lars herterevig, Mistika, psihoza, Religija, Slikarstvo, Umetnost |
Biografski roman o norveškem slikarju Larsu Hertervigu (1830-1902) sestavljajo dogajanja treh različnih dni iz let 1853, 1856 in 1991. V prvem delu umetnik kot dvaindvajsetletni mladenič, študent umetniške akademije v Düsseldorfu, začuti sij notranje svetlobe ob lepi mladenki, hčerki njegove stanodajalke, kmalu nato pa ga doleti konflikt z njenim stricem, ki za njegovo brezumno poželenje po presežni lepoti dekleta, ne kaže nobenega razumevanja. Poleg tega se sicer talentirani mladi slikar spopada z dvomom o lastnih sposobnostih, med vrstniki ga zaznamuje njegovo revno poreklo, ponavljajoče halucinacije in popolno nerazumevanje realnosti nakazujejo njegovo načeto psihično zdravje. Tri leta pozneje je Hertervig v psihiatričnem zavodu, kjer tistemu času primerno uporabljajo represivne metode zdravljenja. Slikanje, ki bi ga pomirilo in izpolnilo, mu je prepovedano dokler ne ozdravi, kar ga spravlja v še večjo stisko. V tretjem delu odljuden in ne preveč uspešen pisatelj, daljni sorodnik zdaj priznanega norveškega krajinarja obišče Narodno galerijo v Oslu. Ob eni od Hertervigovih slik začuti mističen trenutek, preblisk božanskega, za katerega pravi, da je nekaj največjega kar je doživel v življenju. Fosse z nenehnim ponavljanjem besedila doseže, da podoživimo neobladljivi tok slikarjevih obsesivnih misli, začutimo njegovo zmedo in nemoč, kar je lahko za bralca prav naporno. Roman ima tudi nadaljevanje z naslovom Melanholija II, katerega vsebina se dogaja v letu Hertervigove smrti in zaenkrat v slovenščino še ni prevedeno. Tako kot slikar Hertervig tudi Jon Fosse stremi k umetnosti kot razodetju najsubtilnejših globin bivanja. Za številne drame, romane, pesniške zbirke, eseje, knjige za otroke in prevode je leta 2023 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Objavljeno: 23.10.2023 14:27:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:14
» In Lars iz Hattarvaga je stal, v svoji rožnati obleki, iz žameta, on, Lars iz Hattarvaga, je stal z rokami ob telesu in gledal je lase in oči in usta, ki so stali pred njim, kar stal je, in potem je bilo, kakor da bi se svetloba iz njenih oči kot toplota obvila okoli njega, ne, ne kot toplota! Ampak kot svetloba okrog njega! In v tej svetlobi je bil nekdo drug, kot je sicer, nič več ni bil Lars iz Hattarvaga, nekdo drug je bil, ves njegov nemir, ves njegov strah, vse, česar ni imel in kar je zmeraj čutil kot nemir, vse, kar je pogrešal, se je napolnilo s svetlobo iz njenih oči, umiril se je, se napolnil, in tam je stal, z rokami navzdol ob telesu, in potem je, brez volje, ne da bi pomislil, ne da bi karkoli, kar šel proti njej in kar nekako izginil v njeni svetlobi, v svetlobi okrog nje in stisnil jo je k sebi. Z rokami, sklenjenimi okrog nje, stoji, tak miren je, poln nečesa, za kar ne ve, kaj je. Pri njej je. Z rokami jo objema, in potem ga z rokami objame ona. Obraz pritiska ob njene lase, proti njenim ramenom, stoji in obraz pritiska ob njene lase in ve, kaj je, nima pojma, kaj je, potem pa ga prešine, da stoji v nečem, proti čemur stremijo njegove slike, v nečem, kar je v njegovih slikah, kadar slika najbolje, kajti že prej je bil v bližini tega, kjer zdaj, kjer slikar Lars Hertervig stoji in diha v Helenine lase.« (str. 90 – 91)
in nato