Wittgensteinov nečak : prijateljstvo

Knjiga je izpoved o tem, kako je pisatelj Thomas Bernhard doživljal plime in oseke svojega druženja s Paulom Wittgensteinom (1907–1979), nečakom filozofa Ludwiga Wittgensteina. Pripoved ustvarjajo trije vsebinski valovi: utrinki iz Paulovega posebnega življenja, Bernhardova čustva do prijatelja in Bernhardov pogled na avstrijsko literarno sceno. Tako spoznamo Paula Wittgensteina, izjemnega poznavalca klasične glasbe in obiskovalca opere, strastnega navdušenca nad avtomobilskimi dirkami, ekscentričnega in iz lastne družine izobčenega boema, ki po različnih epizodah vse pogosteje pristane v psihiatričnih bolnišnicah. Bernhard poglobljeno in iskreno izpoveduje svoja čustva do človeka, ki je bil pogosto edini, ob katerem se je pisatelj počutil razumljen, intelektualno in srčno na isti valovni dolžini, od poznavanja glasbe ali umetniške osamljenosti, vse do skupnih vsakdanjih obsesij, kot sta preštevanje stvari ali hoja po tlakovcih izključno po strogem sistemu. Skupaj sta obiskovala Dunajske kavarne, izogibala sta se literarnim kavarnam, do katerih je imel Bernhard zelo odklonilen odnos (kakor tudi avstrijski literarni krogi do njega zaradi pisateljevega odkritega negativnega odnosa do Avstrije, izjemne kritičnosti in ne redkih škandalov ob njegovih delih). Bernharda spremljamo od začetnega navdušenja nad izjemnim Paulom Wittgensteinom, skozi preobrazbo prijateljstva v medčloveško oddaljevanje, vse do končnega umika, ko prijateljstvo v pisateljevem srcu utone v prvinskem človeškem strahu pred telesnim propadanjem in smrtjo – čustva, ki si jih je gotovo težko priznati in predelati. Bernhard je to naredil mojstrsko – na videz preprosto izhodišče (srečanje dveh prijateljev, ki sta istočasno v različnih paviljonih iste bolnišnice – Bernhard na pulmologiji, Paul Wittgenstein na psihiatriji) se razvije v izjemno rafinirano literarno pričevanje o delčku zelo kompleksnega Bernhardovega življenja.