Senca brez človeka : film v prozi

Nataša Konc Lorenzutti v svojem zgodovinskem romanu opisuje zgodbe v vojni ukradenih slovenskih dojenčkov in otrok, vključenih v Himmlerjev razvpiti program Lebensborn. Avgusta 1942 so nacisti v Celju ukradli 645 slovenskih otrok, ki so jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha. Približno trideset malčkov, večinoma še dojenčkov, je prestalo »rasne selekcije«, zato so bili iz otroških taborišč urada za utrjevanje nemštva premeščeni v dom Sončna poljana v Kohren-Sahlisu blizu Leipziga, ki ga je upravljala mreža tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn. Tam so jih lahko prevzeli bodoči nemški rejniki, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, niso pa vedeli, da jemljejo ukradene otroke. Njihove matere so večinoma umrle v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Bodoči nemški rejniki so jih popolnoma germanizirali in jih tako odtujili od svojih družin in domovine ter jim spremenili identitete.
Roman Senca brez človeka je nastal po pričevanjih nekaterih še živečih otrok, ki so prehodili strašne poti številnih grozodejstev. Z otroci so ravnali mačehovsko, saj niso bili deležni ne čustvovanja in ne topline. Bili so žrtve nacističnega nasilja. Pretresljivi dogodki se prepletajo z ugrabitvami nedolžnih otrok in krutim poigravanjem z njihovo usodo. Resnične zgodbe vojnih sirot, o njihovem odvzemu svobode, kratenju osnovnih človekovih pravic ter uničenju brezskrbnih otroških sanj se bodo zagotovo globoko dotaknile slehernega bralca.