Lepe tujke

Že navsezgodaj zjutraj je po nas prišel avto, popolnoma zavit v meglo. Kar nekaj časa je trajalo, da se je zaledeneli zrak toliko zmehčal, da smo ga lahko vdihavali. Vozili smo počasi, na zapuščeni cesti se ni videlo praktično nič. Tišina, ki je vladala zunaj, je bila podobna tisti v Solarisu, v prizorih o razmišljujočem oceanu. Slišalo se je samo naše dihanje, ko pa so se gostitelji vsake toliko časa obrnili proti nama, da bi nama kaj rekli, so najini bobniči od šoka zaradi zvokov kot z onega sveta skoraj zakrvaveli. Šli naj bi v sosednjo vas, kjer naj bi obiskali v tistih krajih najslavnejšo lončarsko delavnico. Potem naj bi imeli kosilo in na koncu bi midva kot častna gosta prisostvovala romunski večerji. Poleg naju se je v veliki, v ta namen prirejeni dvorani malodane zbrala cela vas …

Ko me je zeblo kot snežaka, nisem hotel razmišljati o usodnem večeru, ki je bil pred nami. Toda že moje slutnje so mi dale vedeti, da ne bo nič dobrega. Z romunsko tematiko sem se srečal že v Castel Gofredu v obliki pocinkane pevke, ki je le stežka poskakovala in izrekala vraže ob glasbi iz kasetofona. Zgonje, sarmitze, flute-de-Pan, les haiduks, kaj je vse to imelo opraviti z mano? Zakaj moramo v imenu tipično romunskega vedno brez sramu na ogled postaviti atavistične organe pastirske preteklosti? Zakaj moramo vedno doživljati to agonijo? Po eni strani bi radi pokazali, da smo moderni ljudje, čisti Evropejci, po drugi strani pa jim govorimo, da sta naš čar in posebnost ta, da smo ostali primitivni pastirji, oblečeni v kavbojke Diesel in puloverje Tommy Hilfiger ter odišavljeni s Fahrenheitom, da bi prikrili vonj po staji. Mislim, da povprečen Francoz, tisti, ki nas na vsakem nastopu vpraša, ali uporabljamo mobilne telefone in ali imamo v Romuniji knjigarne, misli, da si na meji slečemo pastirsko srajco in hlače, v zemljo zakopljemo lončeno posodo s polento in mladim sirom in se jim pokažemo sveže obriti, samo da bi jih ukanili, da smo ljudje kot oni in ne etnološki in folklorni subjekti. Saj ubožci niso sami prav nič krivi, že sto let se v tujini predstavljamo kot narod, ki poskakuje hopsasa. Kako naj potemtakem verjamejo, da so tudi naši romani sodobna književnost kot njihovi, da naša dela tudi govorijo o ustroju človeštva, da je naš film tudi film, in ne tradicionalna božična uprizoritev Jezusovega rojstva?

(str. 173-174)