Nadležna ljubezen

Nadležna ljubezen je leta romaneskni prvenec (1992) italijanske avtorice, ki ustvarja pod psevdonimom Elena Ferrante. Avtorica, podobno kot v svojih kasnejših delih, že v Nadležni ljubezni raziskuje zapletene družinske odnose. Amalio so našli utopljeno. Njena najstarejša hči Delia se vrne v rodni Neapelj, da bi odkrila, kaj se je zgodilo in s tem sproži plaz spominov. Čeprav sta bili z mamo v zadnjih letih odtujeni, je vez med materjo in hčerjo močnejša kot se sprva zdi. In tudi kompleksna. Skozi hojo po materinih stopinjah se Delii razkrivajo najtemačnejše družinske skrivnosti. Mamo in tri hčere je zaznamovala posesivnosti in nasilje očeta slikarja. Karakterno neukrotljiva Amalia v patriarhalni družbi Neaplja presega materinsko vlogo, ki ji je bila dodeljena. Šušljalo se je o njeni aferi z gospodom Caserto, o njeni koketnosti in spogledljivosti. Pred nami vznikne lik Amalie v modrem kostimu z vranje črnimi lasmi, femme fatale v okolju, kjer je pristen glasen ženski smeh nekaj prostaškega, prepovedanega. Delia stik z materjo doživlja sunkovito, telesno in čustveno. Prisiljena se je soočiti z lastnimi notranjimi konflikti, ki izhajajo iz neapeljskega obdobja odraščanja. A lastna prepričanja, želje in frustracije lahko s spomini manipulirajo. Drobci njenih otroških dni se izkažejo za tovarno laži. Meja med preteklostjo in sedanjostjo se zabriše vzporedno z zlitjem identitet matere in hčere. Elena Ferrante v mojstrsko spisanem pretresljivem psihološkem trilerju odpira rane načete človekove psihe ter razkriva razloge za njihov nastanek. Leta 1995 je bil po knjižni predlogi leta 1995 posnet triler L’amore molesto režiserja Maria Martoneja.