| Žanr | pesem |
| Narodnost | palestinska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka |
Poetikonove lire |
| Prevod |
Mohsen Alhady, Margit P. Alhady |
| Ključne besede | palestinski pesniki |
Palestinski pesnik Mahmud Derviš sodi v sam vrh sodobne arabske poezije in je na osnovi svojega delovanja in ustvarjanja deležen tudi mednarodnega priznanja. S svojimi pesmimi, ustvarjenimi na najvišjem nivoju jezikovne, miselne in čustvene umetniškosti, je utelesil ne le individualno pač pa tudi kolektivno zavest Palestincev, srž katere vznika iz napora za ohranjanje osebne in narodne identitete ter hrepenenja po avtonomiji in suverenosti. Takšne so bile zlasti prve njegove pesmi, na osnovi katerih so ga razglašali kot pesnika odpora – in ga zaradi njih tudi pogosteje zapirali – in tega slovesa se nikoli ni povsem znebil, čeprav je želel izraziti zgolj samega sebe, svojo osebno zgodbo, a je bila ta pač obenem tudi zgodba ljudstva, ki mu je pripadal. V svojem umetniškem razvoju si je, kot sam zapisuje, dosledno prizadeval predvsem za to, da bi zagotovil pesmim svoje lastno življenje in da bi njih glas, četudi zgodovinsko pogojen, odzvanjal nadčasovno, univerzalno. V pričujočem izboru pesmi je predstavljenih sedemdeset njegovih pesmi iz sedemnajstih zbirk (vseh jih je izdal štiriindvajset), urejenih kronološko, s tem pa je razvidna tudi njemu lastna pesniška izkušnja oz. rojevanje Mahmuda Derviša kot pesnika v osebnem, slogovnem in estetskem pogledu. Derviševa poezija je ena tistih, ki preplavi srce – čudovita je, pa najsi bo prelita iz kolektivne ali povsem občečloveške rane.
Objavljeno: 14.11.2023 15:13:08
Zadnja sprememba: 25.04.2024 12:22:36
To je tvoje ime,
je rekla neka ženska
in izginila v polžasto zavitem hodniku …
Vidim nebo na dosegu rok.
Krila belega goloba me nosijo k drugemu otroštvu. Nisem
samo sanjal, da sanjam, vse je resnično in vem,
da sem se odgnal stran …
in odletel. To bom, kar postanem
v poslednjem vesolju.Vse je belo,
morje, ki visi na strehi belega
oblaka, bel je neobstoj na
belem nebu absolutnosti. Bil sem in
nisem bil sam v tej beli večnosti.
Prišel sem pred svojim časom,
niti enega angela ni bilo, da bi me vprašal:
Kaj si delal tam na svetu?
Slišal nisem ne vzklikov pravičnikov ne
stokov grešnikov, sam sredi beline,
sam …Nič me ne boli na pragu sodnega dne.
Ne čas ne čustva. Ne
čutim ne lakote stvari ne teže
skrbi. Nikogar ne najdem, da bi ga vprašal:
Kje je zdaj moj kje? Kje je mesto
mrtvih in kje sem jaz? Tu
v ne-tukaj »brezčasju« ni neobstoja
in ni obstoja.Kot bi umrl že prej …
Poznam te sanje in vem, da
grem v neznano. Morda
sem nekje še živ in vem,
kaj hočem …
Nekoč postanem, kar želim.Nekoč postanem misel, ki je ne meč ne knjiga
ne bosta zasadila v neplodna tla,
kot dež na goro, razpokano
od poganjkov trave.
Ni zmagala moč
in pravica ni pregnana.
Nekoč postanem, kar želim.Postanem ptica in iz svojega neobstoja
iztrgam svoj obstoj. Ko zgorijo krila,
sem bliže resnici in se dvignem iz
pepela. Sem pogovor sanjačev, zapustil sem
svoje telo in dušo, da bi nadaljeval
začrtano pot do pomena, ki me je zažgal
in izginil. Sem odsotnost, nebesni
begunec.
Nekoč postanem, kar želim.Postanem trta,
da me iztisne poletje.
Naj pijejo moje vino mimoidoči
pod lestenci sladkornega prostora!
Sem poslanstvo in poslanec,
naslov in pošta.
Nekoč postanem, kar želim.STENSKA POSLIKAVA
(str. 64-66)
[odlomek pesnitve]
in nato