Pot nikamor : njeno iskanje obljubljene dežele

Pisateljica, prevajalka, scenaristka in socialna kritičarka Eva Figes, prejemnica častnega doktorata na Brunel University West London leta 2002, je bila rojena v Nemčiji v judovski družini Unger. Po zaslugi gospe Unger, Evine mame, se jim je uspelo leta 1939, torej še pravočasno, na osnovi zajetne denarne odkupnine, izplačane nacističnemu režimu, odseliti v Anglijo. Odpotovali so zgolj družinski člani, no, s seboj so odpeljali dragoceno družinsko pohištvo, za seboj pa v nemilost režima in lastni iznajdljivosti prepuščeno pustili hišno pomočnico Edith, prav tako Judinjo, ki je bila Evi v njenem otroštvu vsaj skromna uteha človeške bližine ob odraščanju s hladno, docela vzvišeno in čustveno povsem nedostopno materjo. Zapuščena Edith je drugo svetovno vojno uspela preživeti predvsem po zaslugi številnih Berlinčanov, ki niso ponotranjili nacističnega govora, se ga celo sramovali in s skrivanjem Judinje tvegali svoje življenje, po vojni pa se je kot mnogi drugi odpravila v obljubljeno deželo, novonastalo državo Izrael, v kar jo je prepričalo predvsem hrepenenje po udomačitvi v čustvu pripadnosti, ki ji ga kot dekletu iz sirotišnice nihče dotlej ni zmogel zagotoviti. A izkazalo se je, da je bila napačna Judinja za njihovo deželo in zato tam nezaželena. Sionisti so namreč predvsem nemške Jude nadvse prezirali, očitali so jim, da so se predali brez boja ter sami dovolili, da se jih pobije, zaradi česar so jih zaničevali, čeprav so jim prišli še kako zelo prav pri uresničevanju političnih ciljev. Edith je bila s svojim prihodom tja prevarana, kot so bili prevarani tudi tisoči drugi, in v takratnem izraelskem režimu ponižana še močneje in globje, kot je že bila, zato se je odločila, da poišče družino Unger in se jim ponovno ponudi za svoje prejšnje delovno mesto. Eva se je tega nadvse razveselila, a je bila ob Edithinem prihodu priča nadvse vzvišeni hladnosti svoje matere, česar po vsem, kar je človeštvo prestalo, vendarle ni pričakovala, upala je na vsaj trohico naklonjene človečnosti. Prav gospodovalen odnos matere do hišne pomočnice, ki se je vrnila v njihovo družino, je bila tista izvorna krivica, ki je najmočneje izoblikovala Evo Figes v njenem pogledu na svet in jo zasledovala vse odtlej. Z obuditvijo zgodbe svojega otroštva, ki smo mu priča v tem delu, in ponovnega premisleka o njem se je želela dokopati do lastnega človeškega bistva, pri tem pa se je na osnovi natančnega raziskovanja soočala s širšimi in ožjimi zgodovinskimi okoliščinami, prevarami in političnimi manipulacijami ob nastajanju države Izrael ter se o tem osebno nadvse jasno opredelila. Poučno, dokumentarno, angažirano, razkrivajoče.