Zimski zapiski o poletnih vtisih

Leta 1862 je Dostojevski pri dopolnjenih 40-ih letih prvič odpotoval iz Rusije v Evropo. (Pred tem je bil leta 1849 kazensko preganjan, obsojen na zaporno kazen v delovnem taborišču, pozneje prisilno rekrutiran v vojsko, do leta 1858 mu je bilo prepovedano živeti v evropskem delu Rusije, šele decembra 1859 se je lahko preselil v Sankt Peterburg, kjer si je tudi finančno opomogel.) Premišljevanja o svojem približno trimesečnem popotovanju, med katerim je obiskal nekaj mest v Nemčiji (Berlin, Dresden, Köln …), Švici, severni Italiji, predvsem pa Pariz in London, strne v 8 poglavij. V prvem poglavju bi, spričo številnih avtorjevih neposrednih nagovarjanj bralca, lahko sprva pomislili, da se bomo z Dostojevskim odpravili na prijetno popotovanje z vlakom po Evropi, kjer bomo deležni avtorjevih «lastnih, a iskrenih opažanj […] golega besedičenja, lahkotnih skic, intimnih, mimobežnih vtisov«, a besedilo v naslednjih poglavjih zelo kmalu izgubi svojo lahkotnost in se spremeni v poglobljeno družbeno kritiko. Svojo kritično ost Dostojevski nenehno usmerja proti lastnemu narodu – Rusom. Očita jim slepo občudovanje Evrope, kritizira delo konkretnih intelektualcev in prepad med višjimi sloji in ljudstvom. Ob spominih na London razmišlja o bednem življenju pripadnikov delavskega razreda, Italije se dotakne z omembo Garibaldija in njegovih političnih idej, ob Franciji premišljuje o razpadanju vrednot francoske revolucije, življenju francoskega meščanskega sloja, o domnevnem francoskem “nacionalnem karakterju”, v zaključnem poglavju razglablja o medosebnih odnosih v zakonskem življenju francoskega buržuja. Dostojevski svoje uvide popestri s številnimi citiranji takratnih ruskih intelektualcev in njihovih del, za razumevanje katerih so zelo dobrodošla pojasnila prevajalke v spremni besedi. Njegove primerjave evropske in ruske kulture in etične sodbe o pripadnikih posameznih družbenih razredov (med katerimi je pozornost avtorja osredotočena na kategorijo »buržuj«) so prepletene z opisi posameznih konkretnih doživetij na potovanju (npr. potek registracije v francoskem hotelu, zapis o francoskih policistih na vlaku, orisi sopotnikov …), njegovo pripovedovanje je zelo živo, slikovito (svoj prvi vtis o katedrali v Kölnu npr. povzame tako: »To so same čipke, čipke in nič drugega kot čipke, elegantna stvarca v stilu obtežilnika za papir na pisalni mizi« – str. 8). Delo je bogat, večplasten tekst, ki ga lahko beremo na več načinov: lahko se preprosto prepustimo njegovim literarnim odlikam ali se poigravamo s primerjavami z opisanimi pojavi in življenjem in vrednotami današnje Evrope, lahko se poglobimo v avtorjev odnos do intelektualnega okolja, v katerem je deloval, lahko postavljamo pod vprašaj avtorjeve moralne sodbe o pripadnikih posameznih narodov … Vsekakor so Zimski zapiski o poletnih vtisih zanimiv dokument svojega časa, umetnikovega razmišljanja in doživljanja. Besedilo je obogateno z izčrpnimi komentarji in spremno besedo Urše Zabukovec, ki je delo tudi prevedla.