Bili so

Tone Turičnik (1933-2005) je bil prvi ravnatelj srednje ekonomske šole v Slovenj Gradcu, profesor slovenščine,
v svoji dolgi in ustvarjalni karieri pa tudi pogosto v prvih vrstah kot pobudnik naprednih idej, ki so Slovenj Gradec usmerjale v kulturno središče s svojo lastno identiteto.
Čeprav je Turičnik pisal skozi vso svojo kariero, so bili to večinoma članki, nekaj je bilo strokovnih, ti so obravnavali pedagoške teme, veliko več pa je nastalo poljudnih člankov. Le-ti so se dotikali kulturnega dogajanja v Slovenj Gradcu in tudi širše družbene problematike.
V pokoju pa se je našel čas za bolj poglobljeno literarno ustvarjanje in tako je izdal pet knjig, zadnja je izšla posthumno, leto dni po njegovi smrti.
Bili so je njegov knjižni prvenec, izšel je leta 1995. Gre za knjigo s tremi novelami, ki opisujejo konce življenja treh oseb. Ti protagonisti so popolnoma vsakdanji ljudje z vsakdanjimi potmi in skrbmi, o katerih je Turičnik črpal tudi iz lastnih spominov in izkušenj. V tistem času v našem literarnem prostoru ni bilo veliko pisateljev, ki bi se v svojih delih spoprijeli s smrtjo. In to na način, ki ne vsebuje strahu pred njo, temveč le neko globoko pomirjenost. Kot v spremni besedi zapiše Vinko Ošlak: “Avtor zoper smrt ne protestira, temveč natančno, s polno nadrobnosti in literarnih prispodob, protokolira njen potek, potem pa se diskretno umakne.”
Knjiga je opremljena z reprodukcijami Jožeta Tisnikarja, slikarja, katerega glavni motiv je bila, kako priročno, tudi smrt.