Matere

V sedmih poglavjih romana Matere nas Dimova postavi v srce sedmih nefunkcionalnih družin. V vsaki od teh družin se zdi, kot da posameznim članom nikakor ni dano odigrati pričakovane naravne vloge – matere niso materinske, očetje so apatični, nasilni ali odsotni, otroci so oropani svoje otroškosti in postavljeni v skrajno uničujoče življenjske situacije ali v mučno vsakodnevno pretvarjanje, v katerem družinski člani živijo drug mimo drugega. Družine niso vir varnosti in ljubezni, pač pa otroke razjedajo in uničujejo. Dimova družinska razmerja razgrinja brez moraliziranja, do svojih antijunakov je sočutna. Nefunkcionalne matere, ki so daleč od mita ljubečih mater, so razbite osebnosti, polne nepredelanih travm ali razočaranj. Vsakdanjega življenja ne zmorejo obvladati niti toliko, da bi lahko dosegle lastno ravnotežje, kje šele, da bi se vsaj približale negi in vzgoji lastnih otrok. V odnosih je meja otrok-odrasel izbrisana, nekatere literarne mame svoje otroke odkrito sovražijo, so čustveno ledene, druge so močne ženske, ki se borijo zase, a jih okolje ne razume in je za njihove potrebe gluho, enako kot za stiske otrok. Kontrast vsemu slabemu, ki ga otroci vpijajo doma, je razumevajoča in pozorna učiteljica Javora. Vsa poglavja imajo dva skupna imenovalca. Prvi je svetovno nogometno prvenstvo. To se pojavlja v vseh zgodbah in s približevanjem finalni tekmi stopnjuje bralčevo pričakovanje nekakšnega končnega obračuna, finala, tudi v življenjskih tekmah posameznih otrok, po imenih katerih imajo poglavja naslov. Druga skupna lastnost poglavij pa so dialogi na koncu vsakega poglavja, v katerih neimenovani spraševalec posameznega otroka sprašuje o učiteljici Javori. Obe skupni točki se združita v zaključnem epilogu. Pripoved je zelo pestra in raznolika (pogoste menjave pripovedovalcev, pripovednih tehnik, preskoki v času …). Glede na širok razpon različnih življenjskih situacij in tenkočutno ubeseditev s številnimi intimnimi izpovedmi literarnih oseb bo to besedilo gotovo globoko presunilo marsikaterega bralca. Avtorica je delo napisala po tem, ko je Bolgarijo pretresel val nasilnih dejanj z mladoletnimi storilci in je »poskusila odkriti korenine krutosti« (str. 177). Po tem romanu je Dimova pozneje napisala dramo Nedolžni. Roman je edino v slovenščino prevedeno delo Teodore Dimove. Knjiga je obogatena s spremno besedo prevajalke Kristine Sever.