Ura zanosa

Haru je trgovec z umetninami in njegovi dnevi minevajo v elitnem okolju, ki je v nasprotju s preprostim življenjem njegovega otroštva. V njem uživa, rad ima srečanja z umetniki in bogatimi ljudmi, s katerimi se druži na zabavah, tudi z Evropejci, ki živijo na Japonskem ali prihajajo tja poslovno. Tako Haru spozna Maud in z njo preživi nekaj noči, iz katerih se rodi Rose. Maud mu prepove stik s hčerko, zato Haru zaposli fotografe, ki Rose fotografirajo in spremljajo, medtem ko čaka, da jo bo lahko srečal. Tudi bogatim ljudem in umetnikom, ki se zdijo nesmrtni in jim zavidamo, se zgodi najhujše; umirajo jim najbližji, padejo v depresijo …
Gre za nadaljevanje oziroma predzgodbo knjige En sam cvet, pri čemer je v središču Haru in njegov odnos do sveta. Zaporedje branja je po moji oceni poljubno, tako da se Ure zanosa lahko lotite tudi pred knjigo En sam cvet, saj je tudi kronološko prva. Od obeh je Ura zanosa meni ljubša, kljub temu, da še vedno ostaja daleč za Eleganco ježa.
Vzrok je v občutku, da se zgodba ne pripoveduje sama. Nizanje dogodkov deluje mehanično, kar je v nasprotju s sporočilom vsepovezujočega stvarstva. Besedam pripovedovalca težko verjamemo in protagonistovih odločitev ne razumemo. Rdeče niti skozi roman cukajo, ne gladko vodijo. Ponavljajoči jasnovidski uvidi protagonistke, na primer, so proti koncu nadležni in, kot je bilo najverjetneje pričakovano, ne prispevajo k magičnosti zgodbe. Na koncu lahko rečemo, da gre za drugo kulturo, ki je ne razumemo in da je slog “japonski”. Je japonski? Sploh obstaja nekaj, čemur lahko rečemo japonski slog romana? Lahko pa samo uživamo v pripovedi, ki vendarle ni tako slaba, da bi bil užitek nemogoč.