Država na meji

Središče knjige je literarni on, mlad moški iz vzhodne Evrope, ki s pomočjo posebne štipendije v Parizu prevaja poezijo francoskih pesnikov v »tisto daljno domačijščino«, neimenovani jezik svoje dežele. Kaj vse je on? Intelektualec, ljubitelj in poznavalec likovne umetnosti, gurman, tenkočutni opazovalec, redni obiskovalec galerij, izbrano oblečen postaven moški. Kaj pa on ni? Ni Parižan, ni Francoz, ni elitni akademik. Do svoje izvorne domovine ohranja ambivalenten odnos: mešanica sovraštva in nostalgije, zavračanja in sprejemanja, skupinam turistov iz rodne dežele se odločno izogiba, prav tako pa čuti odpor do višjega sloja Francozov. Med vožnjami z metrojem njegovo pozornost pritegnejo ljudje z obrobja, tisti, ki tako kot on nimajo korenin v Franciji, in so ostali na dnu družbene lestvice. Svoje vzhodne Evrope ne mara. A jo ima v žilah in spominih. Spominih na otroštvo z babico, hkrati skrbno in včasih nasilno, ki pravzaprav ni njegova biološka babica, z odsotno materjo, ki je domnevno Poljakinja, o kakšnem očetu skoraj niti besede … Lepega pa je bilo v tej vzhodnoevropski deželi ravno toliko, da zdaj nekje daleč in pozneje kot kislina iz želodca butne navzgor iz potlačenih globin srca in ga spomni, da mu svet, kjer živi, ne pripada. Da je drugačen. Vmesen. Toliko vmesen, da je zahodna Evropa izgubila čarobni sij, vzhodna Evropa v njem pa peče in boli. Njegova notranja razklanost je najhujša tam, kjer najbolj boli. V ljubezni. On ima namreč ljubimca. Franza. Ta je precej starejši. Profesor filozofije, politik, meščan, s stanovanjem v Parizu. In predvsem – Zahodnoevropejec. Konflikti v glavnem protagonistu iz strani v stran rasejo, razkol med njegovim resničnim bistvom, identiteto, in življenjem, ki ga živi, je vedno bolj boleč. Izpoveduje se v pismih. Ta sicer imajo prejemnika (moški s pomenljivim imenom Angelo), a njihovo bistvo je predvsem izpoved. Izpoved, v kateri spoznavamo protagonista skozi otroštvo, mladost in življenje v domovini. Pred nami zaživi vsa njegova človeška stiska, občutek tujosti, brezdomstva in umiranje neke ljubezni, proces, skozi katerega ljubljeni Franz postane samo Francoz in na koncu novica v časopisu. Delo je napisano zelo poetično, veliko je vidnih impresij protagonista, ki v njem sprožajo spomine, pogoste so omembe slikarjev in slik (najbolj priljubljena Matisse: Le boudoir), beremo lahko tudi lirične opise narave med protagonistovo vožnjo z vlakom … kontrast tej poetični atmosferi so številne racionalne sodbe protagonista (npr. »mi je bilo dano odkriti, da Evropejec […] ni nič drugega kakor čisto navadno, bedno, živo človeško bitje.« (str. 46)). Država na meji je zelo zanimiv roman, s posebnim protagonistom na meji družbeno (tudi legalno) sprejemljivega, ki združuje ljubezenski notranji konflikt s kontrastom vzhodna in zahodna Evropa. Zanimivo je, da ta isti kontrast lahko zasledimo tudi pri drugih slovanskih avtorjih, tako starejših (npr. Dostojevski: Zimski zapiski o poletnih vtisih) kot sodobnih (Jana Karšaiovà: Divorzio di velluto). Pravo ime estonskega avtorja romana je Tõnu Õnnepalu, je pesnik, pisatelj in prevajalec, uporablja različne psevdonime (npr. Emil Tode in Anton Nigov).