Kapuściński začne pripoved o propadu velikega sovjetskega imperija s povsem osebno zgodbo – s svojim otroštvom, s prvim srečanjem z vojno leta 1939 pred mostom, ki mestece Pinsk povezuje z jugom sveta. Kot poročevalec iz mnogih držav je prepotoval skorajda cel svet in opazoval družbene in politične spremembe, življenja različnih ljudstev (narodov) in med njimi navadnih ljudi, ki so želeli le mirno in normalno živeti. Resnico in njihovo usodo je bil zavezan deliti s celim svetom. V Imperiju naniza doživetja na več kot 6000 kilometrov dolgi poti, na katero se je odpravil, ko je zaslutil, da se bo v točno tem, tudi njegovem zgodovinskem času zgodilo nekaj velikega, da bo prišlo do trajne spremembe političnega sistema na velikem evropsko-azijskem območju. Spoznanja s te poti so oblikovala poznavanje zgodovine in srečanja z ljudmi iz različnih delov Sovjetske zveze, s katerimi se je pogovarjal, živel pri njih in iz lastne izkušnje doživljal njihove nočne more. Kaj torej so pred razpadom čutili Kirgizi, Gruzijci, Armenci, Azerbajdžanci, Turkmenci, Tadžiki, Uzbeki, Kirgizi, Rusi in vsi drugi, ki so tvorili pisan svet sovjetskega imperija? Kako so živeli, kaj pričakovali? Komu od voditeljev so do sedaj in komu bodo potem sledili? Kot se zave avtor, stare strukture prejšnjega sistema ostajajo, le novim razmeram se prilagodijo. Ko beremo, kako poteka življenje v sami Moskvi in kako v ostalih mestih, na podeželju, pa v vseh industrijskih, rudarskih in tudi nekdanjih taboriščnih naseljih, nam zagomazi po koži. V daljnih azijskih provincah, v stalinističnih lagerjih v Sibiriji, v rudarskih revirjih in na področjih, bogatih z nafto in rudami, se za malega človeka razmere niso spremenile. Revščina, mraz, težaško delo, vsepovsod blato, v katerega se pogrezajo noge in male lesene hiške, vse to ostaja. Novo je samo to, da je izkoriščanje narave in njeno uničevanje vse večjih razsežnosti. In to, da se daljna ljudstva, ki se ne štejejo med Ruse, vse bolj upirajo centru moči in z vse bolj dostopnim orožjem zahtevajo neodvisnost svojih nacionalnih držav. Danes, leta po izidu knjige, vemo, kako so se stvari obrnile in morda ravno tako črnogledo, kot je včasih gledal Kapuściński sam, čeprav je vedno znova poskušal biti tudi optimist (vsaj v možnostih in morebitnih rešitvah konfliktov), gledamo v prihodnost. Največja spoznanja avtorja so zagotovo ta, da bi življenje posameznika moralo biti največja vrednost vsake države, da je (bi morala biti) najvišja humanistična odlika spoznavanje drugega, empatija in sprejemanje različnosti, od koder se pride do miru in sožitja. Imperij obsega tri poglavja: Prva srečanja, Iz ptičje perspektive in Še se nadaljuje. Po njem potujemo od leta 1939 do 1993. Celotna pripoved, ki je tako avtobiografski, potopisni in tudi zgodovinski roman, je avtorjevo osebno in resnično doživetje, ki ga je podelil z nami prav gotovo tudi zaradi zavedanja, kako pomembni za prihodnost sveta so poznavanje zgodovine, široka razgledanost, vprašanja kam plujemo, kako preživeti, kako doseči mir (kar je ponekod nemogoče že stoletja) in napredek družbe ter nenazadnje, kako ohraniti planet, da bomo sploh imeli kje živeti.
Objavljeno: 22.01.2024 13:13:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:00