Burja
Žanr | poetična proza |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Poetika |
Ključne besede | Osamljenost, Pesniki, Smisel, Smrt, Umetnost, Življenje |
Žanr | poetična proza |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Poetika |
Ključne besede | Osamljenost, Pesniki, Smisel, Smrt, Umetnost, Življenje |
Knjiga prinaša izbor iz večini bralcev nekoliko manj znanega področja Kosovelovega opusa: njegovo prozno ustvarjanje. Izbor temelji na Zbranih delih Srečka Kosovela, ki jih je uredil Anton Ocvirk (založba DZS, 1964-1974) in vsebuje besedila, ki jih je Ocvirk uvrstil v razdelke pesmi v prozi in črtice. Burja vsebuje 82 besedil. V pesnikov čaroben svet, kjer se prelivata posameznikov bežni tu in sluteno večno onostranstvo, nas v prvi polovici knjige odnesejo od nekaj vrstic do par strani dolge pesmi v prozi. Tu trenutki življenja postanejo niz biserov, veter poljub večnosti, obstaja vera v »eno, kar je simbol večnega, lepega in velikega«. Branje je podoživljanje pesniških trenutkov, v katerih se v vsakdanjem svetu razodeva višje stvarstvo, večnost, eno. Tudi najkrajše besedilo (Tu pred menoj) nas v samo treh (v izvorni izdaji štirih) vrsticah prestavi od začetnega (človeškega in tihega) »tu« do končne besede »nebo«, ki ga povezujemo z absolutnim, »enim«. Razmerje med človeškim in nadčloveškim čudovito povzema tudi pesem Skozi okno – človekov pogled je omejen na to, kar lahko človeško oko zajeme skozi okvir posameznega življenja in traja samo eno minljivo življenje, stvarstvo pa človeka presega in je večno. Ob razkrivanju absolutnega, »enega«, in iskanju smisla življenja se v besedilih pogosto pojavlja tematika osamljenosti, trpljenja, poslanstva umetnosti, razočaranj nad ljudmi in človeštvom, trpljenje, lepota, iskanje resnice. Pesnik pretanjeno zaznavanje sveta ubeseduje preko podob iz narave ali sanj. Besedila proti drugi polovici knjige postajajo drugačna, večinoma so tudi nekoliko daljša. Nekatera niso več prvoosebna, pač pa tretjeosebne pripovedi. Izrazito lirično atmosfero slikovitih podob preglasijo kritična razmišljanja o družbi, človeštvu, ne prevladuje več osredotočenost na dogajanja v lastni duši, pač pa se avtor obrača navzven, k drugim: pojavljajo se npr. urednik, študentje, doživljanje konkretnih krajev (recimo Kredarice v besedilu Tajnost ali Ljubljane, Trsta), razmišljanja o bratu Stanku, »drama, ki ne more postati drama in je postala groteska« s poetom Aja Baja, satiričen tekst s podnaslovom Kozerija na dolgočasne nedelje … Vendar pa izbor proti koncu spet prinaša besedila s poglobljenimi refleksijami o osamljenosti, trpljenju, absolutnem, neskončnosti in smrti. Ob skrbnem uredniškem izboru se Burja začne s pesmijo o življenju (Življenje) in zaključi s pesmijo o smrti (Spomladi odjadramo!). Obe pesmi povzemata Kosovelovo zelo posebno dojemanje smrti in življenja, zvenita pa tudi preroško: biseri dela, omenjeni v začetni pesmi, so avtorja dejansko »ponesli v večnost« in zaradi »pripovedovanja vsega«, omenjenega v pesmi Spomladi odjadramo!, bodo resnično ljudje »močnejši in večji in lažje jim bo živeti.« Kljub temu, da je od nastanka besedil minilo skoraj stoletje, jih patina časa nikakor ni prekrila. Nasprotno: številna besedila zasijejo v vsej svoji lucidnosti, nazornosti, lepoti in globini in vabijo k poglobljenemu in večkratnemu branju v majhnih odmerkih. Še posebno takrat, ko potrebujemo razumevajoči »lažje nam bo živeti« odlične literature. Tako v poeziji kot v prozi ali njunem prelivanju.
Objavljeno: 18.01.2024 17:36:07
Zadnja sprememba: 25.04.2024 16:03:11
Življenje je plavanje, potapljanje v v brezprostorno širjavo, v temno globino. Plavaš kakor jadro, bogve kam. V takih nočeh se mi zdi, da človek ni rojen zato, da sedi pri knjigi, v uradu, v kavarni; zato je rojen, da bi potoval, potoval brez cilja in konca; o, ne po zemlji, od zemlje v veliki, temni, nerazjasnjeni prostor, v brezkončnost.
(str. 150)
In kaj bi se bal človek smrti! Mogoče potuje človekov duh po brezkončnih daljavah brezmejnega prostora. Smrt je kot slovo. Smrt je kot odhajanje. Komu ni bilo težko iti od doma, čeprav je šel v svet. Vriskal je, pa se je v očeh blestela solza. Strah pred smrtjo, to je tista solza.