Nikomah poroča

Pričujoče delo je pesem in je pripoved; je ritem v strugi besed, etično oprtih v metafizično iskanje univerzalnega pomena (Resnice) in ugibajoče zazrtih v nebesno zrcaljenega pradavnega spomina, pretakajočega se v žilah zemeljskega časa; je izraz prosojne tišine, ki jo Nikomah, na poti »zatopljen v besedo, ki vodi ga v nevidno notrino« – pesnik sam (!), zasleduje, ranjen z dogodkom, ki mu je bil priča in za katerega ne ve, ali je bil to zločin, nepravda ali pač glorija, in ki »šel je skozi ogenj velikih vojn«, ter se »kot slep, razsvetljen od znotraj« potika po pusti pokrajini. Samotno potovanje torej in prevpraševanje, nekaj, kar je že od nekdaj lastno avtorju poetu, Dušanu Šarotarju, specifičnemu in nepogrešljivemu glasu slovenske literature, ki je s tem delom izpisal vrhunsko, čudovito in mnogoplastno mojstrovino, v kateri se pretakajo, sicer umirjeno, pa vendar, močna, izjemna čustva in ki zgodovinski čas, vse od njegovega nastanka ter preko večnih sporočil grških filozofov – Parmenida, Sokrata, Platona in Aristotela (Nikomah je bil Aristotelov sin), vključno z opomini današnje groze, bolečine – Zaporožje, energetska kriza, potrošništvo, begunci, tihotapljenja in odmevi vojne, združuje v enočasju (Večnosti), zasledujoč blagostanje tihote in obenem nemiren ob vprašujočem ugibanju, ki (mu) odzvanja: ali »je duša ob izteku milenija še vedno živa«? Vrhunsko. Z odlično spremno besedo Diane Pungerčič »Da bi (se v) nas prebudil«, v tem primeru res dobrodošlo ali kar nujno, saj bralcu odstre marsikaj, kar bi morda spričo simbolike, kompleksnosti in globine zapisanega morda prezrli ali celo ne opazili. Za zrele bralce.