Zgodba o Tristanu in najini ljubezni troedini

Delo je pričevanje mlade ženske, ki je pri 32-ih letih prestala eno najbolj grenkih človeških izkušenj: izgubo še nerojenega otroka. Namen knjige je večplasten. Avtorica piše zato, da ubesedi svojo neznosno bolečino in jo na ta način laže obvlada. Piše namesto tistih, ki jih je ob enakih izkušnjah premagal molk in svojega trpljenja ne zmorejo predelati in izpovedati, pa tudi v pomoč svojcem in širšemu okolju. Avtorica v svoji izpovedi kronološko opisuje svoja občutja od zdravniške diagnoze ploda do prebolevanja izgube, fizično dogajanje v bolnišnici, doživljanje partnerja in njunega razmerja, reakcije okolja. Ugotavlja, da je »žalujočim staršem potrebno dati svobodo, da o svojem izgubljenem otroku lahko spregovorijo in o njem govorijo brez občutkov krivde, sramu ali stigme.« Knjiga je preobrazba globoke bolečine v pomoč soljudem, ki jih življenje postavlja pred podobne preizkušnje, in v zrel, sočuten in preizkušen ženski glas, ki želi odgrniti »zaveso molka, ki se vedno bolj tesno gosti okoli nas«. Izpoved je hkrati še veliko več: je spomin na nerojenega otroka, zapis, preko katerega bo Tristan živel večno, kljub nebivanju v fizičnem svetu, in pričevanje o človeški moči in zaupanju v življenje in možnost obnavljanja, tudi takrat, ko smo postavljeni pred najtežje preizkušnje.