Marko Tomaš je slovenskim bralcem poznan predvsem kot pesnik, tokrat pa je pri založbi Sanje v knjižni izdaji izšla zbirka njegovih pisem, ki so prvotno izhajala v Sobotni prilogi časopisa Večer. Naslov zbirke – Utopia – ustreza. V pismih, vseh skupaj jih je med leti 2018 in 2022 napisal petdeset, ga namreč spoznamo kot nadvse občutljivega za nepravilnosti sveta, ki ga takšnega, kot se nam kaže danes, ne priznava in hrepeni po drugačnem. To njegovo občutenje se je začelo oblikovati že v času vojne, kot osnovnošolskemu otroku, in ne verjame ne v države ne v nacionalizme, razočaran pa je tudi nad sodobnim človekom, vsesplošno brezbrižnostjo in potrošniškim odnosom, ki neobzirno uničuje vse, kar je naravnega in svetega. Od tod njegovo umikanje v intimno izolacijo samote, v nemoč predaje, ki jo blaži s pisanjem, vedoč sicer, da sistema in ljudi individualni upori in pesniški vzkliki ne morejo spremeniti, a vendar s tolažilnim zavedanjem, da v svojih občutjih, ki jih v zapisanih razmislekih senzibilno oblikuje, ni sam, predvsem pa je v ustvarjalnem pisanju našel tisti prostor svobode in utehe, ki se mu v zunanjem svetu izmika. V pismih ga srečujemo kot kakšnega ljubimca, ki svoji izvoljenki (bralcu) odpira vrata v prostorje svojih varovanih poljan, zmedenega in razklanega na dvoje kot bi šlo za življenji dveh nasprotujočih si stremljenj oziroma duše, ki je in otroška in odrasla, in odgovorna in razpršeno sanjava, in hrepeneča in utrujena. Skupaj z bralcem, za katerega upa, da obstaja, se dotika zablod sodobne družbe, ogledujemo pa si z njim tudi utrinke narave in vstopamo v mesta, ki jih živi. Z nami deli zgodbe, zapisane z dežjem, sencami in registri tišine, vse shranjeno v čustvih spomina, njegove skoraj edine prtljage. Spoznamo ga kot nostalgično melanholičnega, prostorno sanjavega, opravičujoče nergavega, občečloveško razbolenega in pogosteje samotno tihotnega kot družbeno vihravega, vse te medsebojno skregane lastnosti pa ga silijo v umik, v vzpostavljanje tistega potrebnega prostora in časa, ki mu omogočata, da zaznava, kar je bistvenega – dušo sveta, to, kar se sodobnemu človeku vse bolj izmika. Tomaš se te vsebine – orientacijskega čuta prvobitne n(a)ravnosti, ki mu edini omogoča, da je del (do)živetja – neomajno oklepa, brez tega ga ni. V tem oziru predstavlja idejo oaze, po kateri vsi hrepenimo. On je eden tistih, ki jo čuva in se njene vrednosti zaveda, prav tako pa se zaveda tudi, da jo lahko zaradi nemira v sebi – jeze, žalosti, zmede in dvomov in iluzij in nesporazumov, ki jih razrešuje predvsem s samim seboj – kadarkoli izgubi. Nenehen tihi upor, nenehen notranji boj s svetom in seboj, kot moj, kot tvoj.
Objavljeno: 16.02.2024 13:03:03
Zadnja sprememba: 24.04.2024 15:37:24