Ana Frank, moja prijateljica

Hannah Pick-Goslar se je rodila leta 1928 v Berlinu, kot otrok judovskih staršev. Z zaostrovanjem razmer v Nemčiji, po izvolitvi nacistične stranke in Adolfa Hitlerja, se je njena družina preselila v Amsterdam. Tam je Hannah, za prijatelje Hanneli, obiskovala šolo montessori, kjer je spoznala nove prijateljice, med drugim tudi Ano Frank.
Le nekaj kratkih let skoraj brezskrbnega otroštva sta preživeli skupaj, nato pa je kruta usoda druge svetovne vojne posegla v njuno prijateljstvo. Nekega dne je Hanneli prišla po Ano, da bi se skupaj igrali, a v njihovem stanovanju ni bilo nikogar več. Zmedeni deklici je njihov sosed na kratko pojasnili, da se je družina Frank preselila v Švico. Tako je mislila kar nekaj let, dokler se nista njuni poti zopet križali, tokrat v drugačnih okoliščinah, v okoliščinah, pretežkih za katerega koli človeka, kaj šele za mladi dekleti.
Po nemški okupaciji Nizozemske se je tudi tam pričelo z izgonom Judov v taborišča. Leta 1943 je bila na vrsti Hannelina družina. Njenega očeta, mlajšo sestro Gabi in stare starše so najprej poslali v prehodno taborišče Westerbork, kjer je preživela skoraj dve leti, zatem pa naprej v Bergen-Belsen. Tam se prijateljici ponovno srečata, Hanneli pa končno izve pravo zgodbo o izginotju družine Frank, njihovem skrivanju, odkritju in aretaciji ter izgonu v taborišče. Ana je bila ob njunem srečanju le še bleda senca sebe, bila je zelo izčrpana in bolna. Kmalu po njunem srečanju je umrla, le nekaj tednov preden je bilo taborišče osvobojeno. Hanneli pa je svobodo dočakala ob osvoboditvi vlaka, ki je judovske zapornike čisto proti koncu vojne peljal proti taborišču Theresienstadt.
Zgodbo je na podlagi intervjujev s Hanno Pick-Goslar zapisala novinarka Dina Kraft. Čeprav je od konca druge svetovne vojne minilo že skoraj 80 let, pa so takšne zgodbe dober opomin, kako krut je lahko človek, ko zapre svoje srce.