Moje mačkoljubne zgodbe

Svetlana Slapšak je leta 1948 v Beogradu rojena pisateljica, literarna zgodovinarka, antropologinja in klasična filologinja. Poleg vsega naštetega je tudi velika mačjeljubka. Mačke so v njeno življenje prihajale in odhajale spontano, tako kot je zaradi boja za človekove pravice, svobodo izražanja in nasprotovanja smrtni kazni migrirala tudi sama. Potovala je po Grčiji, ZDA, vse dokler se z možem Božidarjem nista dokončno ustalila v Ljubljani. Ker je upala jasno izraziti to, kar so mislili mnogi, se je znašla v nasprotju s političnim sistemom napetega obdobja na Balkanu. Zaradi aktivnega udejstvovanja je bila preganjana, pretepena, odpuščena. Zaradi groženj se marsikje ni počutila dobrodošlo, vrata so se ji zapirala, ampak to je ni ustavilo. Mačke, ki jih je pogosto rešila gotove smrti, so ji v zameno ponudile varen pristan, zavetje, mir, sproščenost, razumevanje. Postopoma je spoznavala zapleten mačji svet, kjer ima vsaka mačka svojo osebnost, svoje potrebe in želje. A mačke je niso naučile le nekaj o sebi. S svojim sodelovanjem, družabnostjo, prvinskim nagonom in slepo zaljubljenostjo v življenje človeškemu svetu nastavljajo ogledalo. Medtem ko divjajo vojne, ko represija in sovražnost zastrupljata pljuča svobodnih duš, mali kosmati filozofski modreci zviška gledajo na naš svet.
Čeprav gre v osnovi za Svetlanine osebne spomine, prepredene z mačjimi fotografijami in drobnimi ilustracijami, so le ti odraz konkretnega družbenega časa in okolja. Poleg osrednje zgodbe sta v knjigo vključena še dva ločena dela. V prvem z naslovom Fragmenti o mačkah nas v kratkih esejih spomne na nekatere bolj ali manj znane trenutke v družbi, kjer so mačke odigrale pomembno vlogo. Oriše spreminjanje človekovega odnosa do mačk skozi zgodovino, predstavi sliko sina znamenitega slikarja El Greca, omeni malo znano živalsko vrsto olinguita (križanca med mačko in medvedom) ter skozi primer pobegle risinje Zooje ostro kritizira delovanje živalskih vrtov. V tretjem delu avtorica zdrsne tudi v mačjo poezijo. V slovenski jezik prevede pesem irskega meniha iz 8. ali 9. stoletja, ki je napisal pesem mačku z imenom Pangur Ban. Maček je postal legenda anglosaškega sveta in Svetlana se tudi sama preizkusi kot pesnica in knjigo zaključi z dvema pesmima, posvečenima njenim mačkam. Ko bi se ljudje le česa naučili od njih.