Neron, krvavi pesnik

Leta 1922 je madžarski avtor Dezső Kosztolányi objavil roman o Neronu z naslovom Krvavi pesnik. Kasneje je roman izšel še velikokrat, dobil je naslov Neron, krvavi pesnik. Roman odlikujejo izredno dobro zastavljena življenjska zgodba Nerona, opisi njegovih dejanj, njegove spreminjajoče se in vihrave psihe. Z Neronom potujemo vse do bridkega konca. Neron, ki je glavni lik v romanu, seveda ni prvenstveno znan kot pesnik, temveč kot politični diktator, ki je vladal Rimu v letih 54 do 68. Avtor je Nerona prikazal kot častihlepnega diletanta, kar je bil Neron tudi kot politik. Z njim vštric gredo korupcija, pohlep, laži, podtikanja. Nihče več ni varen pred izdajalci. Tudi Seneka, Neronov učitelj, podleže raznim intrigam. Ker je bil njegov vzgojitelj, si je dolgo prikrival resnico in gledal stran, dokler ni bilo prepozno. Mejo, ki bi jo lahko samo sanjal, Neron kmalu prestopi. Naj v verze še tako zelo izliva svojo nemoč, bolečino, samotnost, od oblasti in ekscesnega vladanja ga ne odvrne nič. Niti ljubezen, niti umetnost. Svet ostaja brez upanja. Prave požrtvovalnosti in ljubezni ni nikjer več najti. Morda se skriva le še v rokah, očeh in objemu ter glasu dojilje Ekloge, ki pri svojih sedemdesetih pride k Neronu, kot pravi ona, Nerončku, ki sedaj spi, ko prej ni hotel nikdar, ki je bled in tih, da ga še poslednjič objame in mu za Harona, brodnika čez podzemno reko, ki nas odveže vseh spominov, kot zapiše avtor, pod jezik potisne rjast grški obul. Neronu, sebi in nam vsem postavi vprašanje: Kaj je nastalo iz tebe?