Pobočja

Najnovejša avtorjeva pesniška zbirka Pobočja obsega 29 pesmi, ki si v knjigi sledijo kronološko, pod prvo je zapisan datum 9. 11. 2016, pod zadnjo 8. 9. 2023. Kljub časovnemu razponu nastanka pesmi, nas ob branju kmalu preplavi enovit, svojski, zrel in prepoznaven pesniški svet z intenzivno atmosfero hrepenenja, mirnosti, upočasnitve, dragocenosti posebnih trenutkov v navidezni vsakdanjosti in značilno poetiko, ki iz morja nastaja, se z njim duhovno napaja in se k morju vrača. Prevladujoča občutja, ki jih avtor zaznava, jih želi uloviti v besede, upesniti, poustvariti in jih ohraniti, so mirnosti, občutek varnega naročja, zavetja, topline, doma in hrepenenje po teh občutjih. Včasih pesniška zaznava takih trenutkov preraste v stik z neskončnim, nečim, kar nas presega, zgolj sluteno prisotnost višjega smisla in ljubezni. Številne pesmi govorijo o literaturi. Ta tema se pri avtorju pojavlja s pogledom navzven in pogledom vase. Pri prvem se avtor prepričano odmakne že od skupine desetih, “bistrih in posvečenih”, ki “so nas vkrcali na primerjalno enopredmetno” in raje “mirno jadra po svojem morju” (pesem Mornar). Elitnost književnosti zavrača tudi, ko spregovori o tistem, čemur bi lahko rekli recepcija literarnih del, po domače branju ali uživanju literarnih vsebin, kjer se obregne ob “posvečene poslušalce”, enako tuji so mu neiskreni avtorji, ki “grizejo in tulijo bolečino, ki je ni” (oboje v pesmi Ne maram poezije). Človeško iskrena avtentičnost brez iskanja zunanje potrditve je tudi temeljni aksiom Peganovega pogleda vase, v ustvarjalni proces, pisanje. Iz vsakdanjega sveta “pesmi, izgnane / molče bežijo / v druge kraje”, ustvarjalec je “sam kakor pes” in vendar je pesnjenje zmaga, ne poraz, pesmi ti namreč “če le odpreš jim dušo / tišino spremenijo / v tiho melodijo / da zaslišiš / bitje srca / prve takte / zmagovite koračnice” (pesem Pesmi). Pisanje je počasen, tudi boleč proces, ki zahteva veliko pozornosti in “vso ljubezen” (pesem Počasi). Pegan poezijo privzdigne do pojma “dom” (“si pesem, moj dom / edina domovina / na tem perverznem igrišču moči”, pesem Domovina.) In še več: v pesmi Objem za s seboj je ubeseditev tista čarobna sila, ki je močnejša od človeške končnosti, moč, ki presega dojemljivi čas in prostor (“in si povsod sočasno / tako kot tvoj objem / moje najljubše zavetje / zdaj / ko so se tri ure avta / smer severovzhod / spremenile v zgodbo.”) Ista moč literature nas poboža tudi iz pesmi Pobočje, napisane ob smrti Marjana Tomšiča, čudovit hommage pisatelju. Omemba Tomšičeve Vitice je tudi tu (enako kot v Tomšičevi Oštrigeci) zelo močan simbol povezave ljubezni in smrti, to- in ono- stranstva, dojemljivega in nedojemljivega. Naj bo svet posameznih Peganovih pesmi še tako raznolik (doživetje Sarajeva, ogled fotografije, sanje, deževna nedelja, jutranji sprehod …), vedno bo iz pesmi zasijal utrinek, uvid, razodetje ali doživetje, vredno upesnitve po avtorjevih izostrenih kriterijih pristnosti, ubesedeno s pesniškim jezikom, ki ne zajema samo iz morja, pač pa ponuja tudi številne drugačne metafore (ura, pajek, pobočje …), s spoznanji in občutji, ki so lahko blizu marsikateremu bralcu. Zelo zanimiv in svojski pesniški glas sodobne slovenske Istre. Vanja Pegan je uveljavljen avtor, ki je izdal več romanov (Svetilnik, Potovanje na začetek poti, Pisatelj, Adam in pilot, Čoln) in pesniških zbirk (Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta, V nevihtni kapljici nad mestom samevam, Te zabrisan v odsevu objamem čez pas), knjige kratke proze (Štiri morske milje, Nebo davnega poletja …), slikanice (Mesto 2000, Citronček in Giovanin, Tonin), je tudi avtor besedil in glasbenik.