Tretja pridobitev v seriji: Kako je bilo, ko še ni bilo…
Vstopamo v življenje gruntarjev in kajžarjev …., in Ljubljančanov, ki zaradi dinamičnega družabnega življenja niso uspeli sami oprati svojega, umazanega perila, khm, khm. Prale so ga žene, kajžarice. Svoje roke in hrbte so izpostavile mrzli vodi potokov, bližnjim rekam, kjer so žehtale čipkasto perilo, rjuhe in košate svečane obleke mestnih dam in gospodov. Perice so bile tudi majhne deklice. Sedemletnice so svoje drobne ročice namesto igri ponujale kosom perila, ki ga je bilo treba posušiti, zložiti. In, prati je bilo treba ob vsakem vremenu, tudi pozimi. ( ljudska pravljica Topli potok)
Avtorica zelo podrobno opisuje postopek pranja, katera sredstva so uporabljale perice ( bukov pepel, mila iz živalskih maščob).
Če ne veste kaj je monga, pa le pokukajte v izjemno predstavitev, z izvrstnimi ilustracijami in fotografijami podkrepljene knjige. (slikarski motivi: Jože Petkovšek, Ferdo Vesel)
Žal je prihajalo tudi do nesrečnih utopitev. Na spolzkih tleh je drselo, perice niso znale plavati, reka je pobirala svoj davek.
Knjiga nam postreže z vpogledom v javne pralnice, predstavi organizacijo pranja perila v večstanovanjskih hišah. In otroci…, v času sušenja perila, so bile igre na dvoriščih prepovedane!!!
Objavljeno: 23.02.2024 12:32:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:31