| Žanr | esej, kolumne |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2023 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | Družbeno okolje, Institucije, Kazenske sankcije, Kriminologija, Krivda, Morilci, Nasilje, Politiki, Žrtve |
Knjiga Ljubiti morilca, v kateri so zbrane kolumne avtorja Dragana Petrovca, pravnika kriminologa, strokovnjaka na področju izvrševanja zapornih kazni, nosi podnaslov Časopisni eseji 2021 – 2023. Dragan Petrovec se ukvarja s filozofijo in prakso kaznovanja, človekovimi pravicami, s kriminalitetno politiko in tudi s tem, kako se pravzaprav ukvarjati z obsojenimi. V knjigi so kolumne razdeljene na štiri poglavja z naslovi Ljubiti morilca, Homo politicus, Zločin in kazen? ter Telo in sistem. Vsako poglavje prinaša kolumne, v katerih avtor sam s seboj in z nami, bralci, razglablja in razmišlja o posameznih primerih, povezanih z nasiljem. Tako (naj omenim iz vsakega dela knjige po en primer) se sprašuje, kako lahko mati zagovarja stike otroka z očetom, ki je bil do nje in otroka nasilen, išče odgovore na vprašanje, kdo so tisti, ki častijo Breivika ali pišejo ljubezenska pisma Josefu Fritzlu in zakaj, pojasnjuje, da poleg sovražnega govora obstaja tudi sovražni molk in se nazadnje posveti primeru zdravstva v naši državi, kjer obstajajo zdravniki na dnu in tisti na vrhu, med njimi pa zija ogromen moralni in etični prepad.
Dragan Petrovec nas torej vodi na pot razmišljanja o storilcih kaznivih dejanj, kaznih, njihovih žrtvah in (morebitnem) zadoščenju (a ne nujno ozdravljenju žrtve) ob kaznovanju nasilnežev. Nasilja je seveda več vrst, od fizičnega, izvršenega z morilskim orožjem in orodjem ali pestmi, do večini skorajda nezaznavnega psihičnega, pa tudi verbalnega, ki ima svoj prostor tako med štirimi stenami in na prostem, še več, na družbenih omrežjih se širi kot požar. Da razrešimo še naslov knjige – ljubezen, omenjena v naslovu, je čudna zagledanost in gojenje pozitivnih, celo ljubezenskih čustev do storilcev. Pomeni sprejemanje in oboževanje nasilnežev s strani določenih skupin ljudi ali posameznikov. Vzrokom za tako obnašanje in ravnanje nameni avtor temeljit in kritičen premislek. K njemu spodbuja tudi bralce in bralke. Morda bi bilo dobro, da se knjiga bere tudi v institucijah, ki se soočajo in se s primeri nasilja in reševanja z njim povezanih težav tudi ukvarjajo.
Objavljeno: 11.03.2024 18:27:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:36
Minilo je nekaj tednov in z materjo smo se pogovarjali o marsičem, z željo, da bi ji bilo laže. Po nekem času je rekla, da bi oče moral videti svojega otroka. Verjel sem, da sem narobe slišal. Pa nisem. Mati me je skušala prepričati, da ima oče vendar pravico videti svojega otroka, saj ta pripada vsakemu staršu. Poskušal sem delovati, kot radi rečemo, terapevtsko. Ni se mi takoj utrgalo, čeprav se ni bilo enostavno zadrževati. Namesto tega sem raje poskušal postavljati vprašanja, prek katerih bi ona sama prišla do nekakšnega uvida. Ne vem, ali sem imel takrat premalo izkušenj ali je bilo morda posredi kaj drugega, česar nisem videl ali razumel, a mati je v tej domnevni prepoznavi očetove želje in pravice ostala neomajna. Na vse kasnejše poskuse, morda manj potrpežljive, da bi ji lahko predstavili – v pogovorih nisem bil vselej sam – hudo motenost človekovega uma, ki je pripravljen pokončati lastnega otroka in sebe, je imela neomajen ugovor nujnega očetovega stika z otrokom.
(str. 28/29)
in nato