Napalm v srcu

V neimenovanem kraju se v Tovarni, o kateri prav tako ne izvemo ničesar konkretnejšega, zgodi nesreča. Okolica je po tem dogodku okužena in večina ljudi odide. Do domov tistih, ki ne, se po dogodku oglasijo tuji moški, obritoglavci, s prigovarjanjem, naj odidejo tudi oni. A ti, ki niso pobegnili že prej, malo jih je, svojih domov odločno ne želijo zapustiti. Življenje delavcem, zaposlenim v tovarni, in njihovim družinskim članom že prej ni prinašalo nič dobrega, razen morda elektrike in nekaj malega denarja za živetje, po tragičnem dogodku pa se soočijo z ubornim životarjenjem in povsem oropani občutka za prihodnost. V tem siromašnem vzdušju odrašča pripovedovalec, mlad fant, ki je na osamljenost zaradi svoje drugačnosti, ta je tudi eden od vzrokov krčevitosti odnosov med njim in njegovimi starši, obsojen že prej. Ko postane kraj, v katerem živi, mrtvišče izsušenih duš, pa se, tudi zato, na svojega prijatelja Borisa, ki je v pripovedi (poleg sosede Vite) edini imenovani z imenom, naveže še močneje, hrepeneč po sprejemanju in ljubezni za vsako ceno. Fragmentarno se pred očmi bralca zvrstijo popisi njegovih dnevnih doživljanj, travmatično bolečih spominov in z njimi povezanih spoznanj ter razmišljanj. Vmes njegova pisma Borisu ter na koncu mamino pismo njemu v obliki pesnitve, ki ga odkrije po svojem usodnem pobegu od doma – za ta korak se odloči iz potrebe ubežati kamorkoli, le da stran od tam, stran od s(r)amotno zaraščenega življenja. Premik, ta njegova odločitev, pa sama po sebi ne pomeni zagotovila uresničitve želje bo boljšem, srečnejšem življenju, kot ga ne daje niti ljubezen, ki jo je željan živeti brez ovir in ji je sam podrejen bolj kot njegov ljubljeni. Nekateri preprosto nimajo sreče in on je med njimi. Temačnost, nasilje, represija in zreduciranost življenja na golo preživetje, ki gradijo okostje pripovedi, v bralca neizogibno globoko posežejo in ga soočijo z bolečino, ki je individualna in univerzalna hkrati, jezik, s katerim je avtor vse to ubesedil, pa je mestoma tako lirično razkošen, prepleten s tolikšno lepoto, ljubeznijo in milino, da romana kljub kljuvanju v osrčje duše ne izpustimo. Avtorju je s prepleteno kombinacijo brutalnosti in nedolžnosti uspelo ustvariti nadvse presunljivo pripoved, pomembno vprašanje, ki si ga je zastavljal ob snovanju, pa je bilo uperjeno predvsem v ugibanje, kaj se zgodi, če obstaja JAZ, nima pa več sveta, v katerem bi lahko živel. S tem romanom, romanesknim prvencem v slogu pesnitve, je perspektivni katalonski pisatelj Pol Guasch leta 2021 pri svojih štiriindvajsetih letih postal najmlajši med dobitniki nagrade Llibres Anagrama, knjiga pa je doživela že tudi gledališko priredbo, za kateri je prejel še 42. nagrado za odkritje v katalonščini ter nagrado za talent festivala Eñe v Madridu.