Menda gre za najbolj pričakovano knjigo leta 2019. Pravzaprav je od izida “Dekline zgodbe” že 35 let, vprašanja o tem, kaj se je zgodilo z Gileadom, pa so postala vse glasnejša po televizijski uprizoritvi pred časom. Deklina zgodba se v Testamentih nadaljuje s spremljanjem Nicoline poti, njenih in sestrinih pričevanj, prehodi med mejami iz Gileada in vanj, pa seveda spremljanjem dogajanja znotraj in zunaj meja. Teta Lydia, upravnica ženskih zadev v Gileadu, shranjuje uporabne dokaze, mikrozapise. Sledi z obeh strani meje so kot nekakšni testamenti, spomeniki padlim, pogumnim. Zapuščina je tema simpozijev, zgodovinskih raziskav in interpretacij, pisateljica se poigra z dejstvom, da bi lahko zgodbo kdo drug zapisal tudi drugače. Nekatere sledi so vendarle neizpodbitne, tako zgodbo dokončajo zgodovinski dokazi. Bralcu se tukaj ne smejo razkrivati, zato, da si tudi sam lahko ustvari svojo sliko, predvsem o teti Lydiji, lahko pa potrdim, da je, tako kot v prvem delu, v Gileadu zbrano vse zlo, ki ga poznamo iz vsakdanjika in zgodovine, zopet s šovinističnim naglasom, še posebej so na udaru izobraženke, “pametnjakovičke”, opisom mehanizmov v totalitarizmih, ki se sesujejo sami od znotraj zaradi korupcije, izdajstev, enumja, sle po moči ali s pomočjo zunanjih dejavnikov. Osvoboditev (vsaj kakega) človeka ne gre brez žrtev, idealistov, žensk in – knjižnic. Distopični roman, družbena kritika, le še bolj kostumizirana, da bo lažje razumeti tudi širšim množicam. Nazorno pisanje in lahko branje.
Objavljeno: 04.01.2020 12:20:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:24