Dela Miroslava Horníčka so na Češkem priljubljena tudi v 21. stoletju, doživljajo nove izdaje, širijo se na papirju in v elektronski verziji, v sodobnih oblikah se posodabljajo tudi zvočne verzije, ki jih je ustvaril avtor – priznan igralec, dramaturg, režiser, gledališki teoretik, avtor zanimivih pogovornih oddaj in pisatelj – še v času gramofonskih plošč, od začetka 70-ih let 20. stoletja naprej. Zato preseneča, da je delo Dobro skrita violina edino njegovo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Še bolj presenetljiv je način, kako je Horníček prišel med slovenske bralce: tiho in brez odmeva. Njegovo Dobro skrito violino je v samozaložbi izdala prevajalka Helena Stubelj, ki je delu dodala tudi slovenskemu bralcu zelo dobrodošlo spremno besedo. Knjiga je pripoved, razdeljena na več kratkih zgodb, v kateri se prepletajo vsakdanji življenjski dogodki, drobci družinske intime, anekdote iz igralskega življenja, utrinki iz češke zgodovine in narodnih značilnosti – vse ožarjeno skozi avtorjev filter posamezne vrednote ali pojma (strpnost, bližina, humor, izgubljanje, pluralizem mnenj, nered …), izbrušenim jezikom in predvsem žlahtnim inteligentnim humorjem. Ta večplastnost besedila tudi bralcu ponuja različne načine branja: zgodbe lahko beremo za razvedrilo in se nasmejemo ob različnih vsakdanjih prigodah in vprašanjih (Kako premakniti preprogo izpod klavirja? Kako zaviti umivalnik? …), lahko pa nas prebrano nagovori h globljemu razmišljanju (npr. kaj pomeni biti strpen, biti skupaj …), srečali se bomo tudi s češkim kulturnim izročilom. Ob tej knjigi je prevajalka zapisala »češki narod še danes veliko bere, večina današnjih Čehov pozna skoraj vse češke legende in zgodovino, tako da pisatelji lahko omenjajo legende ali se kadar koli sklicujejo na zgodovinska dejstva« (str. 6). Stavek, ki pripomore k boljšemu razumevanju tudi najnovejše češke književnosti (spomnimo se recimo motiva Morane iz letos izdanega češkega romana Objela me bo smrt Lucie Faulerove), zato je slovenska izdaja dela Dobro skrita violina dvakrat dragocena: zaradi srečanja s Horníčkom (na omembo avtorja smo lahko slovenski bralci že naleteli v zgodbi Vltava v zbirki kratkih zgodb Zdenĕka Svĕráka) in zaradi spremne besede Helene Stubelj. Delo, ki še danes zveni sveže in polno človeške topline, je v originalu izšlo leta 1967, leta 1971 je avtor posnel zvočno verzijo (prvič izšlo na plošči 1972).
Objavljeno: 23.03.2024 12:33:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:55