| Žanr | dnevnik, spomini |
| Narodnost | kazahstanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
S poti |
| Prevod |
Lijana Dejak |
| Ključne besede | 20. stoletje, duhovna izkustva, Joga, Meditacija, Morje, pobegi |
Kazahstanskega Slavo Kurilova, ki je že od malega sanjal o tropskih morjih in deželah in je oceanografiji posvetil tudi čas študija, je vsakokratno zavračanje prošenj za vizume, ki jih je potreboval za delo na raziskovalnih oceanografskih ladjah, vse bolj navdajalo z občutji zaprtosti v dosmrtno ječo domovine brez najmanjšega upanja na svobodo. Edina možna rešitev, ki jo je terjalo njegovo bučeče dušno hrepenenje po spoznavanju skrivnosti tujega sveta, je torej bila: zbežati, kamorkoli. Možnost uresničitve namena se mu je nakazala leta 1974 na dvajsetdnevnem organiziranem turističnem križarjenju po odprtem morju, za katero vizuma, ker ni bilo predvidenega nobenega postanka na celini, ni bilo potrebno pridobivati. Neuspeh pobega, ki ga je domislil ob skrbni proučitvi načrta potovanja ladje s preračunavanjem koordinat ob vidnih obrisih kopnega, bi zanj pomenil pristanek v koncentracijskem delovnem taborišču, odločil se je torej za vse ali nič, za življenje (svobod-n-o) ali, v nasprotnem primeru, za smrt, možnosti, da bi po skoku z ladje s plavanjem v nepredvidljivem oceanu prišel živ do obale otoka, ki naj bi ga dosegel, pa so bile nadvse pičle. Ko beremo o njegovi preizkušnji, težko verjamemo, da jo lahko kdorkoli uspešno premaga in dejansko preživi, kasneje, ko spregovori o praksi joge, ki jo je s poglobljenim zanimanjem in radovednostjo vestno izvajal, ter o vseh stanjih oz. duhovnih izkustvih, ki jih je na tej poti prečil, kot tudi o vseh izkušnjah, ki jih je med študijem in delom pridobival v objemu voda, pa nekako vendarle sprejmemo njegovo izkušnjo kot dejansko, sicer pa: zakaj bi o tem sploh lagal? Zapisi, ki jih je po njegovi smrti uredila žena, nam Kurilova razkrijejo kot občudovanja vrednega človeka – predanega sledenju svojemu notranjemu glasu, odkrivanju in izzivanju svojega potenciala ter ob tem v najvišji možni meri uresničevanju samega sebe, kar pravzaprav pomeni neustrašno slavljenje Življenja v vseh razsežnostih. Da je to lahko uresničil, je moral biti na svoji poti nadčloveško vztrajen in potrpežljiv, se soočiti s slehernim strahom in ga premagati na način brezpogojnega zaupanja ter seveda doseči mir s samim seboj, se udomačiti v tišini in se dodobra izuriti v izostreni pozornosti oz. koncentraciji. Iskreno in poglobljeno razmišljujoče potovanje / zapisovanje / branje.
Objavljeno: 11.04.2024 10:56:59
Zadnja sprememba: 20.06.2024 20:03:42
Spominjam se ulice v provincialnem mestecu, hiše in sobe, kjer sem navadno sedel za mizo in nerad delal domače naloge. Skozi okno sem na drugi strani ulice zmeraj videl visoko sivo ograjo. Včasih je na njej sedela mačka – tako kot jaz si je tudi ona želela videti, kaj je tam, za ograjo. Gledati sem jo moral vsakokrat, ko sem dvignil glavo iznad knjig. Sovražil sem to sivo ograjo, ker je stala med mano in tistim skrivnostnim svetom. Včasih mi je uspelo, da sem jo z močjo volje odplavil. Predstavljal sem si velike valove oceana, ki so se valili čeznjo in jo postopoma porušili do tal. Pred mano so se odprle neznane daljave – tihe lagune tropskih otokov s palmami, samotna jadrnica daleč na obzorju in neizmerno prostranstvo oceana. Ko pa sem se utrudil od sanjarjenja in se zavedel, sem pred sabo spet videl neizprosno sivo ograjo …
(str. 10-11)
in nato
zelo dobra knjiga, na meji verjetnega kaj vse je preživel avtor v morju. Kapo dol. Ampak vidim, da je preživel, je bila nekaj sreča, dosti pa predhodna leta fizičnega urjenja, meditacije, dihanja in yoge, da mu je uspelo preživeti.