| Žanr | spomini |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2024 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Petra Brecelj |
| Ključne besede | Alkoholiki, Alkoholizem, Odvisnosti, Psi, Zdravljenje, življenjske spremembe |
Nekdaj uspešen irski poslovnež Niall Harbison je življenje zajemal s polno žlico. Ločitev staršev v zgodnjih najstniških letih ga je potisnila čez rob in postopoma je čedalje bolj tonil v brezno zasvojenosti – od iger na srečo, cigaret, drog, predvsem pa od alkohola. Veliko alkohola. Kljub temu mu je uspelo zgrabiti prave priložnosti in postal je uspešen poslovnež. A svojim strahovom ni znal ubežati. Več kot petindvajset let se je boril s tesnobo, depresijo, paničnimi napadi in strahovito odvisnostjo.
Nov začetek je skušal najti na drugem koncu sveta. Na Tajskem. Tam je leta 2020 na silvestrski večer doživel prelomnico. Zaradi zastrupitve z zdravili in alkoholom je tri dni preživel na oddelku za intenzivno nego. Znašel se je na pragu smrti. In odločil se je, da hoče živeti. Živeti življenje, ki nekaj šteje. Živeti življenje, v katerem bo svetu nekaj prispeval. In prav na tajskem tropskem otoku Koh Samui se mu je ponudila zadnja priložnost.
Našel je svojo srečo in izpolnitev v tem, da rešuje potepuške, zanemarjene in nezaželene pse. Njihova trdoživost, zagrizena vztrajnost in osupljivo veselje do življenja so Niallu vlili novih moči in vdahnili nov smisel. Štirinožni kosmati prijatelji so ga naučili, da za srečo ne potrebuješ imetja in da je treba poskusiti živeti samo v trenutku.
Knjiga s pomenljivim naslovom Upanje je ganljivo branje. Je iskrena izpoved brez dlake na jeziku, ki nas popelje čez številne Niallove vzpone in padce. Predvsem pa je knjiga, ki prinaša ljubeče sporočilo upanja in budi v bralcih vero, da nikoli ni prepozno … Vsak dan je nova priložnost za nov začetek …
Objavljeno: 04.04.2024 16:21:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:56:04
Nikoli si nisem želel otrok. Menda sem se bal, da bodo postali takšni kot jaz, in ne vem, ali komu to privoščim. Zaradi svojih obupnih izkušenj z razmerji in ženskami pa sem se na tihem spraševal tudi, ali bi bil pravzaprav sposoben obdržati pravi zakon in živeti družinsko življenje z 2,4 otroka, kot je očitno povprečje v naši družbi. Življenje me je naučilo, da odrinem tiste, ki me imajo radi in se poskušajo zbližati z mano. Čustveno jih odrinem od sebe, ker se bojim, da bom prizadet.
Mogoče sem bil od nekdaj tak. Kar je v redu, v lastni družbi sem čisto srečen. Ampak vedno sem sumil, da bi lahko izkazal ljubezen živalim. Manj zapleteno je, ne?
Vedno so me pritegnili psi. Ne stopim se ravno ob pogledu na dojenčka, čeprav sem prepričan, da so prav tako prisrčni. Ampak vedno sem bil nekdo, ki je prečka cesto, da je šel pobožat štirinožnega prijatelja. V bistvu sem več let sanjal o tem, da bi si omislil psa. Če bi imel psa, se mi je zdelo, da bi bil srečen in bi se lahko spoprijel z vsem.
Str. 54-55
