Povej, napisala bom
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Družina, Epidemija, komunikacija, Matere in hčere, Materinstvo, Osamljenost, Pisanje, prevara |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Družina, Epidemija, komunikacija, Matere in hčere, Materinstvo, Osamljenost, Pisanje, prevara |
Povej, napisala bom je drugi roman pisateljice in fotografinje Ive L. Novak. Leta 2023 je izšel njen prvenec Ajaccio, ponovno. Roman je umeščen v čas epidemije covida. Glavna protagonistka, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, in njena predšolska otroka dneve preživljajo v hiši in njeni bližnji okolici, medtem ko mož in oče kot zdravnik dela na oddelku diagnostično-terapevtskega servisa v UKC-ju, na katerem ležijo bolniki s covidom. Pripovedovalka se ves čas sprašuje, ali je prav, da je doma in ne služi denarja, svoje življenje pa skuša osmisliti s pisanjem. Piše oziroma skuša pisati o tem, kar jo obdaja, a ker so njeni dnevi zelo enolični, “krade” zgodbe ljudi, ki so ji blizu, in preko njih pripoveduje tudi svojo zgodbo. Ob večerih snema pogovore z možem, od katerega zahteva, da ji pripoveduje o svojih stikih in srečanjih z Lejlo, s katero sta nekoč bila v zvezi. Dokumentira tudi telefonske pogovore z materjo, s katero imata očitno zapleten odnos, in sosedo Marto, ves čas pa reflektira tudi svoj odnos z otrokoma, predvsem hčerko. Pripovedovalka v novih okoliščinah kar naprej preizprašuje samo sebe in išče svojo identiteto. Zaradi situacije, v kateri se je znašla, občuti krivdo in sram, ker, kot pravi, “živi življenje, ki si ga ne more privoščiti” (str. 84). Nekaj svojih občutkov želi prenesti na moža, tako da ga preizkuša in izziva, čeprav se zaveda, da tudi njemu ni lahko. Mož jo sicer skuša potolažiti in prepričati, da je v trenutni situaciji to, da je doma in skrbi za otroka, najboljša rešitev, vendar ji obenem da vedeti, da on (za razliko od nje) “zaradi kredita ne more iskati smisla” (str. 88). Kot osrednjo temo romana bi lahko izpostavili materinstvo, vendar gre v enaki (ali še večji) meri tudi roman o pisanju in na splošno o pomenu in moči besed. Knjiga govori o tem, kako pomembno je izražanje oziroma ubesedovanje čustev. Kajti tudi takrat, ko se nam (navidez) nič ne zgodi, se v nas dogaja marsikaj, in ker naše doživljanje, občutki in misli niso vidni navzven, jih moramo artikulirati, sicer (spo)razumevanje ni mogoče. Izrazimo pa se seveda lahko tudi s pisanjem (ali fotografijo, ki je bila protagonistkin prejšnji poklic). Podobno kot avtoričin prvi roman je tudi Povej, napisala bom strukturiran na način, ki pušča marsikaj odprto, zaradi česar ob branju tu in tam ostajamo v negotovosti – vendar pa je to le še ena od odlik izvrstnega romana.
Objavljeno: 08.04.2024 16:48:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:56:05
Poklicala me je mama. Vprašala me je, kaj počnem. Rekla sem ji, da je vse isto, kot je bilo dan prej ali mesec dni prej. Da se temu reče počitnice, je rekla. In previdnost tudi. Mame da morajo biti zdaj res previdne, ko je zunaj tako nevarno. Rekla sem ji, da si želim, da ne bi bilo tako. Da si želim od življenja več. In da pišem nekaj novega, ravno o tej želji in o tem času. Prhnila je in dodala, da mama ni majhna deklica, ki bi svojo željo lahko vrtela naokoli, kot da je plisirano krilo. (str. 14)