| Žanr | vojni roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Staša Grahek |
| Ključne besede | Bratje in sestre, Družina, Posledice, Povezanost, Prijateljstvo, Vojna |
Michael Ondaatje se je rodil leta 1943 na Šrilanki v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je preselil najprej v Anglijo in pozneje v Kanado. Slovenski bralci verjetno poznajo njegov roman Angleški pacient, ki je bil leta 2018 izbran za najboljšega med romani, ki so v zadnjih petdesetih letih prejeli nagrado booker. Novi roman Michaela Ondaatjeja Luč v temi se dogaja v Angliji po drugi svetovni vojni. Štirinajstletnega Nathaniela in njegovo sestro Rachel oče in mama očitno zapustita in ju prepustita v varstvu skrivnostni osebi po imenu Molj. Nathaniel in Rachel kmalu ugotovita, da sta mama in oče o svojem odhodu lagala in da očitno nista odšla tja, kamor sta rekla, da gresta. Najstnika pa vseeno odraščata v druščini skrivnostne osebe, Molja, in njegovih prijateljev, za katere ne vesta točno, kaj počnejo. Prihajajo in odhajajo, vsak s svojo vojno zgodovino, v sedanjosti pa se ukvarjajo z zelo sumljivimi posli. Vse dogajanje ter odsotnost mame in očeta seveda pustijo posledice. Vojna je zaznamovala vse. Tako ljudi, ki so se po njej skušali znajti po svoje in otroke, ki so se morali sprijazniti s kakršnim koli stanjem že. Nikoli pa jim ni nihče razložil, kaj se v resnici dogaja, kje so starši, kdo so ljudje okoli njiju. Otroka zato nikoli nista prebolela misli, da sta ju starša zapustila, nikoli v življenju se nista več počutila zaželena, ljubljena ter varna. Dobro desetletje pa Nathaniel začne odkrivati zgodbo svoje matere ter ljudi, s katerimi je preživljal čas, ko z mamo niso bili skupaj. Mama se je kasneje vrnila v njuna življenja, vendar Rachel nikoli ni želela stika z njo, trpela je tudi za epileptičnimi napadi. Nathaniel pa je počasi odkrival, kdo je pravzaprav bila ter kakšno življenje je živela v času, ko niso bili skupaj. Kaj je pomembneje, družinsko življenje ali kariera? Kako naše odločitve vplivajo na otroke? Zakaj otrokom ne razlagamo odločitev, ki jih sprejemamo v življenju, če so povezane z njimi? Poznamo ljudi, s katerimi preživljamo naša življenja in jih dnevno srečujemo? Vemo, kdo so? Vsekakor pa nas stvari, kot je vojna, zaznamujejo in močno spremenijo. Kako naprej? Vsak po svoje in na svoj način. In včasih svoje odločitve v življenju plačamo tudi z življenjem.
Objavljeno: 22.12.2019 18:26:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:22
“Nedavno sem bral zapis , ki ga je eden od mojih suffolških sosedov napisal o Lathyrus maritimus, vrsti grahorja, in o tem, kako je vojna pomagala rastlini preživeti. Po vseh naših obalah so nastavili mine, da bi obvarovali deželo pred napadom z morja, in posledica je bilo obilje grobih zelenih preprog grahorja z mesnatimi in čvrstimi listi. Od tod prerojenje skoraj izumrlega grahorja, vesele zelenjave miru. Privlačijo me ta presenetljiva razmerja, takšne sutre vzroka in posledic. Kot sem nekoč burko Težave v raju povezal s skrivnim medvojnim transportom nitroglicerina v središče Londona ali videl dekle, ki sem jo poznal, kako si odveže trak iz las in skoči v gozdni tolmun, kjer so si nekoč izmišljali in preizkušali poskakujoče bombe. Živeli smo v času, ko so bili dogodki, ki so se zdeli daleč vsaksebi, pravzaprav sosedje. Kot se še vedno sprašujem, ali je Olive Lawrence, ki je pozneje mene in mojo sestro naučila, kako brez strahu stopiti v nočni gozd, kdaj začutila, da je bilo tistih nekaj dni in noči, ki jih je preživela ob obali Rokavskega preliva, vrhunec njenega življenja. Redki so vedeli za njeno delo v tistem obdobju; ni ga omenila v svoji knjigi ali v televizijskem dokumentarcu, ki sem si ga ogledal, ko sem odrastel. Toliko jih je bilo kot ona, ki so glede medvojnih veščin ostali skromni. Ni bila samo etnologinja, Šiv! je moja mati pomenljivo siknila, bolj pripravljena govoriti o Olive kot o tem, kar je počela sama.” (str. 295-296)
in nato