| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman, kriminalni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1987 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Ključne besede | Družbene norme, Družbeni problemi |
Roman Marjana Rožanca se fabulativno bere kot imenitna kriminalka, ki se dogaja v 80. letih preteklega stoletja. V njej si novi oblastniki s pomočjo inšpektorja Ivana poskušajo pridobiti izmišljeno, odtujeno in izgubljeno sliko, ki je del velike oltarne kompozicije s tem naslovom, slikarja Riharda Jakopiča. Delo, ki naj bi nastalo že pred prvo svetovno vojno, je pristalo v rokah kraljeve družine Karadjordjević ter potem izginilo v njihovih bančnih trezorjih ali vilah, ki so jim imeli v tujini in kjer so še živeli njihovi nasledniki po izgonu iz nove Jugoslavije.
Predvsem pa ima roman širši esejistični kontekst, v katerega pisatelj spretno vpleta slovensko sedanjost iz trenutkov nastajanja zgodbe. Avtor v romanu ob zgodbi: »… razpravlja o položaju Slovencev v Evropi, odnosu do sosedov, o slovenski majhnosti, samomorih, o svobodi, o razmerjih med posameznikom in družbo…« kot zapiše v spremni besedi urednik Tone Pavček. In tudi zaradi tega vidika je knjiga vredna branja iz časovne distance treh preteklih desetletij od časa njenega nastanka.
Objavljeno: 17.12.2019 15:18:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:21
V Sloveniji namreč že nekaj let velja nepisano pravilo, da mora vsak ambicioznejši mladenič, ki želi postati vrhunski športnik čim prej iz teh nerazvitih krajev v vzpodbudnejše okolje. Tako je seveda tudi selitev slovenskih deklet, ki želijo vztrajno in hitro teči, skoraj obvezna, kar potrjujeta Pergarjeva v Beogradu in Seliškarjeva v Osijeku. V Sloveniji za podobne ambicije ni denarja in razumevanja. Pri nas in med nami ni nikakršne volje po športnih uspehih, ne velja pa tudi tisočkrat preverjeni rek narodnjakov: svoji k svojim.
To naše hinavsko navdušenje nad jugoslovanskimi kolajnami, tovariši, pa ima drug namen: prikriti hoče dejstvo, da je naš delež pri osvojitvi teh osemnajstih odlikovanj enak ničli. In to dejansko ničli. Vse te zlate in srebrne in bronaste kolajne so osvojili Hrvati, Srbi, muslimani, ki so jim pomagali še Makedonci in albanska narodna manjšina, Šiptarji, kot jim pravimo.
*************
Na prvi jugoslovanski likovni razstavi leta 1904, ki je bila prirejena v slavo kronanja kralja Petra I in stoletnice prve osvoboditve Srbov izpod turškega jarma, je novokronani kralj odkupil med drugim tudi tri slovenske slike, dve Groharjevi in eno Jakopičevo, vendar umetnika nikoli nista videla tega denarja; tudi Ivan Grohar ne, ki bi ga utegnili ti novci rešiti lakote in prerane smrti. Ob tej razstavi je kralj Peter I obljubil vse vidnejšim umetnikom, tudi Slovencem in Hrvatom, srbske državne štipendije v višini srednješolskih profesorskih plač, vendar teh štipendij nikoli nobeden ni videl, njegov naslednik kralj Aleksander, pa je zavrnil celo prošnjo za ustanovitev likovne akademije v Ljubljani. Usodo likovnikov so Karadjordjevići najrajši prepuščali oficirjem, raznim Popovićem in Vukmanovićem, s katerimi so potem še najlažje sklepali mešetarske posle …
in nato