Dolina rož

“Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj.”
Mirno ga je poslušala, kot bi imela ves čas na svetu, se potem, ko se je odločila, da ima dovolj, nasmehnila in nagnila nad mizo, da sta se njuna obraza skoraj staknila. Kot obraza dveh, ki se bosta poljubila po končanem in razrešenem prepiru.
“Saj je vseeno, kaj počne Ahlin. Oba dobro veva, kako se bo zgodba končala. S teboj ali brez tebe. Medtem ko boš ti sedel pod svojim fikusom in tuhtal, ali bi sprejel naročilo, bom jaz ležala pod palmo na Karibih, če se mi bo šlo tja, in srkala Appletonov rum za petsto evrov po kozarcu, za katerega najbrž ti še slišal nisi. Kaj potem, če bo treba malo počakati. In ne, nihče ne bo s prstom kazal name. Če že, bo pa zato, ker mi bo zavidal.”
Vstala je, snela plašč z obešalnika, se obrnila nazaj k Tarasu in navrgla, ko se je sprehodila mimo mize:
“Pa veliko sreče pri kolesarjenju in nasploh.”
Gledal je za njo, ko je izginila skozi vrata in se kakšne pol minute pozneje prikazala na mostu.
Kako že gre haiku z naslovom Tromostovje?

Dovolj je en most,
da prideš čez reko.

Tako nekako.
(str. 483)