Slepec

Slepec je roman o življenju s slepoto in slovenski družbi, v načinu zapisa pa je podana zgodovina romana. Prvoosebni pripovedovalec kljub petprocentnemu vidu postane knjižni urednik. Morda zaradi tega nastane nenavadna težava z okoljem – če je na bralnem nivoju razvil takšno stopnjo videčnosti, zakaj je ni na vseh? Včasih se zaplete v nesporazume, saj mu je težko ves čas ponavljati, da ne vidi. Samostojen je in v veliki meri neodvisen. Že v zgodnjem otroštvu je razvil tisto temeljno držo, ki mu je bila potrebna za čim manj bolečo vključitev v svet videčih – prilagojenost. Dobro razume funkcioniranje človeka in družbe, a še vedno velikokrat osupne. Pomaga si z veliko mero humorja, ki pa nikoli ne prerase v cinizem. Srečamo ga v obdobju, ko postane svetovalec v kabinetu predsednika. Najprej zadržano, potem vse bolj predano se delu prepusti in s svojo skupino ljudi, ki jo sestavljajo kustos, sociologinja, filozof in informatik, razvije futurističen načrt Slovenija 2100. Pri tem zanemari družinsko življenje do take mere, da ga žena z otrokom zapusti, sčasoma pa tudi njegov projekt propade in doživi javno blamažo. Upravno poslopje obkolijo razjarjeni ljudje, starši in bivša žena pa mu ponudijo zatočišče. Različni vidiki slepote so predstavljeni ob besedah in frazah, ki vsebujejo koren slep, pri čemer pride do humornih učinkov na prehodih med dobesednostjo in metaforičnostjo. Humor že sam po sebi zahteva distanco do upovedenega. Tako prihaja do razlike med pripovedovalcem, ki se kljub prvoosebnosti opazuje tudi od zunaj, in tistim upovedenim notranjim človekom, ki se kdaj od nelagodja skrči ali bi najraje poniknil. Doživljanje in hkratno motrenje sebe je ubesedeno tako, da se občutek prvoosebnosti izgubi ali vsaj ni prevladujoč, zaradi česar pa ni na izgubi svet doživljajske intimnosti, ki pa je seveda zavajajoč. Zaznati je korespondiranje z literaturo, ki tematizira slepoto, a na način, ki ne dopušča navajanja imen. Glavna fantazma romana je videti. Pogled na družbo in politiko bi lahko bil blizu satiri, a kaj ko je ogledalo verodostojno. Pritlehnost, koristoljubje, izmuzljivost, nastopaštvo, pametovanje, manipulativnost z vsemi svojimi maskami prihajajo do bralca v mnogoglasju, karnevalsko. Roman se začne ob koncu predstave, ko glavni protagonist z ženo v hitrici odide, da bi se izognil gneči. Skozi romaneskno dogajanje se vzpostavi občutenje sveta kot predstave, ki se stopnjuje prav do konca romana, ko je vanjo posrkan tudi protagonist. Kako bo odšel tokrat?