M. sin stoletja

Roman “M. Sin stoletja” je delo italijanskega filozofa in sociologa Antonia Scuratija. Obsega čas od 23. marca 1919, ko je bila ustanovljena Zveza bojevnikov, do 3. januarja 1925, ko je Mussolini kot predsednik vlade prevzel politično in moralno odgovornost za umor socialističnega poslanca Matteottija brez kakršnih koli resnih posledic. To delo je prvi del načrtovane trilogije, ki se bo po avtorjevih besedah verjetno razširila na kvadrologijo ali celo pentologijo. Struktura knjige je mešanica romana in dokumentarca, kar avtor opisuje kot “roman-dokumentarec”. Vse, kar je napisano, je resnično, nič ni izmišljeno in vse je zgodovinsko preverljivo. Lahko bi trdili, da je Scurati napisal delo, ki se nahaja na meji med zgodovinskim in proznim delom. Vsekakor to ni klasični zgodovinski roman. Morda bi ga lahko opisali kot biografijo fašizma. Vsako poglavje se konča s članki iz tistega časa, telegrami, ki so si jih pošiljali akterji, dejanskimi govori, poročili policije in celo z dnevniškimi zapisi. Benito Mussolini je bil pred prvo svetovno vojno socialist, revolucionar, urednik naprednega socialističnega časopisa Avanti!, vendar se je ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 24. maja 1915 postavil na stran intervencionistov, kar je privedlo do njegove izključitve iz stranke. Knjiga opisuje socialne in politične razmere v Italiji po prvi svetovni vojni, ko je bila komunistična revolucija tik pred vrati in se je sindikalni boj sprevrgel od množičnih stavk do odprtega nasilja, ki je povzročilo stotine smrtnih žrtev. Celotna Evropa je bila v revolucionarnem vrvežu. Čeprav je roman osredotočen na Mussolinija, ne spregleda druge, revolucionarne strani, ki je kljub popolni zmagi na volitvah razpadla na frakcije. Delo sledi tudi vodji socialistov Nicoli Bombacciju, imenovanemu Lenin iz Romanije, kasneje fašističnemu gerarhu, kot tudi usodi umorjenega Giacoma Matteottija in posledicam za fašistično stranko in celotno Italijo ter tudi legendarnemu pesniku Gabrieleju D’Annunziu. V delu izvemo tudi veliko mondenih in zanimivih podatkov o Mussolinijevih ljubimkah, kot so bile Ida Dalser, Bianca Ceccato in Margherita Sarfatti. Izstopa predvsem slednja – intelektualka, umetnostna kritičarka, novinarka, patronka umetnikov, Mussolinijeva zaupnica in biografinja. Fašisti so prevzeli D’Annunziev rek ”Me ne frego – ne briga me” in tako tudi živeli. Fašistično gibanje se je rodilo kot protistrankarsko, protiklerikalno, socialistično, revolucionarno, republikansko, je evolviralo v konzervativno, monarhično stranko, oboroženo z lastno vojsko in povezano z vladajočim razredom, proti kateremu se je prvotno borilo. Za Scuratija je bil Mussolini prvi populist, zato je še kako aktualen za današnji čas. Za avtorja fašizem preprosto je populizem. Populizem Mussolinija lahko postavimo nasproti današnjim populizmom in sovranizmom, še vedno gre za politično osvajanje množic. Obstaja samo eno čustvo v politiki, ki je močnejše od upanja, in to je strah.