Poletna hiša, pozneje : zgodbe
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2004 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | 20. stoletje |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2004 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | 20. stoletje |
Zbirka devetih kratkih zgodb je kmalu po svojem izidu leta 1998 zaslovela kot eno ključnih del sodobne nemške književnosti. Osredotoča se na generacijo, ki je bila v devetdesetih stara 20 do 30 let. Akterji so večinoma del berlinske umetniške scene. Le v eni od zgodb je kraj dogajanja New York in v drugi karibski otok, kjer mladi Nemci začasno živijo ali počitnikujejo. Njihova življenja dajejo videz svobode, odvezane pričakovanj družbe in družine, a brez spon tradicije so negotovi in nemirni iskalci smisla bivanja. Prihodnost je zanje nekaj nedoločenega, večinoma se izogibajo odločitvam in jih prelagajo na kasneje. Nekaj likov v zgodbah je tudi starejših, babica, starec, ki živi v sobi zanemarjenega newyorškega hotela. Ti mladim predstavljajo vez s preteklostjo, ki se je hočejo otresti. Tudi njihova občasna srečanja s svetom tistih, ki so se ustalili, kupili hiše, si ustvarili družine so kot tujki, ki v njih prebudijo nedefinirano nelagodje. Odprte spolne zveze, umetniške dogodke in zabave, droge in alkohol, osamljenost, hrepenenje po nečem, česar niti poimenovati ne znajo, opisuje pisateljica v brezčustveno objektivnem jeziku, s katerim odlično ujame prevladujoča razpoloženja. Pogosto to vlogo odigra tudi omemba glasbe, ki jo poslušajo. Branje za tiste, ki želijo k sodobnim življenjskim tokovom, raje kot s predsodki, pristopati z razumevanjem.
Objavljeno: 13.05.2024 16:37:55
Zadnja sprememba: 13.05.2024 19:27:37
Na prečniku nad tvojimi vrati je ključ od tvojega stanovanja. Vem to. Na temnem stopnišču bi se lahko postavila na prste, se ga dotaknila s prsti in vzela dol, vtaknila v ključavnico, potiho odklenila. Po hodniku bi se lahko odpravila v tvojo sobo, televizor si zdaj izključil in si šel spat, lahko bi obstala ob tvoji postelji, te opazovala, kako spiš, se ulegla k tebi, ničesar ne bi opazil. Vendar ključa zame tam več ni. Tudi to vem. Tam leži za tisto drugo osebo, o kateri nisva nikdar govorila, leži pripravljen zanjo, ko bo treba, se bo postavila na prste, ga otipala, odprla vrata, odložila kovček k tvoji postelji in te zbudila. Saj je tako, ne? Ti čakaš. Te osebe ne poznaš, ampak veš, da bo prišla in na to čakaš, sediš in zreš v ledene rože in čakaš. Tudi jaz čakam.
(str. 67)