Odmev tvojega glasu
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Murska Sobota, 1983 |
Založba | Pomurska založba |
Prevod |
Diana Kobler |
Ključne besede | Matere in hčere, življenjske zgodbe |
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Murska Sobota, 1983 |
Založba | Pomurska založba |
Prevod |
Diana Kobler |
Ključne besede | Matere in hčere, življenjske zgodbe |
Avtorica piše o svoji materi Marii in sebi, predvsem pa se osredotoča na materino življenje vse od njene mladosti – študentskih let, do pozne starosti. Predstavlja jo kot skrivnostno, trpečo žensko, saj se do svojih najbližjih obnaša kot ona misli, da je “prav” – torej ne želi izkazovati nikakršnih čustev, saj je podobne vzorce prevzela od svoje matere, avtoričine babice, ki sovraži moške. A vendar ima svojega moža in otroke najraje na svetu in zanje naredi vse. Maria misli, da so moški vedno nad ženskami; da jim je dovoljeno več. Ne mara jih, zato svojo hčer ves čas svari pred njimi in je do nje pretirano zaščitniška. Roman prikazuje vedno spreminjajoči se odnos med njima – iz ljubečega prehaja v sovraštvo, česar avtorica skozi celotno zgodbo ne more razumeti. Poleg materine zgodbe, katero opisuje tudi z dnevniki in podobnimi dokumenti iz obdobja njenih študentskih let, pa hkrati pripoveduje tudi o svojem odraščanju vse od bivanja v Regensburgu, kjer se je rodila, do bivanja v Zürichu, kjer je pisala ta roman. Posebej zanimiv je uvod, ki pravzaprav razlaga naslov tega romana. Delo je v Sloveniji doživelo dve izdaji. Avtoričino pravo ime je Irmgard Schneeberger (1935-1994) in prihaja iz nemškega Regensburga. Doštudirala je glasbo in germanistiko v Münchnu in kasneje tudi doktorirala. Njena dela so prevedena v 25 jezikov.
Objavljeno: 16.12.2019 15:16:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:15
“”Kaj pišeš? O meni?” Čisto tiho sedim in poslušam glas, ki mi govori. ”Ne maram tega, slišiš. Ne maram, da pišeš o meni.” Ja, to je ona. Ne more si kaj, da ne bi ugovarjala. Če bi za vsak svoj ‘ne’ dobila košček zlata, bi bila najbogatejša ženska na svetu. A kljub temu bi ostala revna, ker bi zlato kos za kosom razdala. Srečna je bila le takrat, če je lahko dajala drugim. In prav ona je morala vse življenje varčevati. Nikdar je nisem slišala, da bi tožila, toda velikokrat sem imela občutek, da trpi.” (stran 8)