Náblus

Delo je šesta knjiga poezije Toneta Rodeta, prvi dve zbirki sta izšli v Argentini (Zenice, 1991, in Mesto pristan, 1997), drugi dve v Sloveniji (Biti, 2004,  in Prareka, 2015); tik za Nablusom je izšla še pesniška zbirka Akordi v mozgu, kjer so ponovno objavljene prve tri pesniške zbirke hkrati z več doslej še neobjavljenimi pesmimi.

Nablus je kraj na Zahodnem bregu, v pokrajini Samarija, realnem biblijskem prostoru. V petih poglavjih se pne dramaturški lok: od brezupnosti, »življenja v leru« v prvem poglavju beremo v drugem o srečanju pri vodnjaku: “Kako naj ti dam piti jaz, ki me je strah od žeje umreti?” V tretjem poglavju se v bralca zavrta misel: odmri vsemu, kar nima najvišjega smisla. Presežnega. Vsi smo Flebas Feničan …

Pesnitev Nablus se intertekstualno vklaplja v Eliotovo Pusto deželo. Po tem kanonskem modernističnem tekstu so povzeti naslovi in prve vrstice poglavij, eruditski bralec pa bo našel še reminiscence na Upanišade (kot pri Eliotu), pa na Borgesa, Kirkegaarda …, medtem ko opombe prinašajo tudi dodatna pojasnila. Formalni medbesedilni okvir pesnitve je torej Eliotova Pusta dežela, toda če je v Pusti deželi nemogoče doseči duhovno življenje in Eliot nazorno prikazuje človeške zdrse in človekovo nezmožnost jih preseči in doseči popolno duhovno raven, jih Rode uporabi le za izhodišče za obet, da je to vendarle možno. Pesnitev, ki jo pripovedujejo Bralec, Moški in Ženska, z vsem možnim bogastvom jezika, metriko in dinamiko pregibanja besed v bralcu vzbuja željo po branju na glas. In tekst kar kliče po uprizoritvi.