| Žanr | znanstvenofantastični roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Matjaž Juričak |
| Ključne besede | Fantastična bitja, Planeti, Puščave |
Mesija s peščenega planeta je druga knjiga Herbertove zbirke znanstvenofantastičnih romanov in sledi plimnemu valu pustošenja, ki ga je Paul Atreides započel v romanu Peščeni planet. Če prvi del klasike govori o prebujenju zatiranih in vzponu revolucionarne oblasti, je Frank Herbert v nadaljevanju ubesedil svoje razmišljanje o temnih apetitih imperialne vladavine. Vzniknila je kot lokalni upor fremenskega ljudstva, podžganega z mitično silo, ki so jo povzdignili v božanstvo in se je manifestirala z vseobsežno vojno in milijoni življenj, ki so ugasnila v imenu Paula Atreidesa. Družbene in politične spremembe, ki jih je porodila prevratniška oblast, so varnost in stanovitnost univerzuma sprevrgle v kaos. Tisti, ki so jih tektonski premiki prikrajšali za oblast, moč in denar, se z nostalgijo spominjajo časa pred vladavino imperatorja. Kljub temu da padli nasprotniki niso pripravljeni na odkrit spopad, njihove smrtonosne spletke močno ogrožajo imperatorja in njegove najbližje ter ogrožajo megalomanske apetite rodbine Atreides po oblasti. Mesija s puščavskega planeta je kompleksno delo in čeprav njegovi temelji stojijo trdno v okvirih znanstvene fantastike, teče avtorjeva misel o povsem tuzemskih zadevah. O oblasti in vladanju, politični moči in njeni zlorabi, o temnih straneh karizmatičnih junakov, domišljavosti in napuhu tistih, ki lahko s strahotno močjo krojijo potek zgodovine.
Objavljeno: 17.12.2019 11:13:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:10
Paul je pobožal roko, ki je počivala na njegovi, nato pa jo je umaknil. Vstal je s postelje, ugasnil žarkrogle, stopil do balkonskega okna in razgrnil zavese. Globoka puščava je do sem segala le s svojimi vonjavami. Nasproti njega se je proti nočnemu nebu vzpenjal zid brez oken. Žarki mesečine so poševno padali na ograjeni vrt, na osamela drevesa s širokimi listi in vlažnimi krošnjami. Odpiral se mu je razgled na ribnik, v katerem so skozi listje odsevale zvezde, na žepke belega cvetnega leska sredi senc. Za hip je videl vrt s fremenskimi očmi: zaradi potrate vode se mu je zdel tuj, grozeč in nevaren.
Pomislil je na trgovce z vodo, ki jih je s svojo razsipnostjo dragocene tekočine uničil. Sovražili so ga. Izbrisal je preteklost. In tu so bili še drugi; tudi tisti, ki so se borili za sole, da bi z njimi kupili dragoceno vodo, so ga sovražili, ker je posegel v stare šege. Medtem ko je po Muad’dibovem ukazu nov ekološki načrt preoblikoval pokrajino planeta, se je vse bolj krepil odpor prebivalstva. Mar ni domišljavo domnevati, se je spraševal, da mu bo uspelo preobraziti celoten planet – kjer bi vse raslo natanko po njegovih željah? Tudi če mu uspe, kaj bo na to poreklo vesolje? Se je balo, da bo tudi njega doletela podobna usoda? (str. 46)
in nato