Selma je sanjala o okapiju

V Westerwaldu je majhen, odročen kraj, idiličen, obdan s polji, travniki in gozdom. Tej lepi pokrajini in pomirjujoči stalnosti je že vse življenje zvesta Selma, kljub sinovim nasvetom, “naj k sebi spusti nekaj več sveta”. Modra, včasih nekoliko skeptična žena, zmeraj pripravljena za nasvet in tolažbo, v svojo vas vnese preplah, kadar se ji v sanje prikrade okapi (krasi naslovnico knjige). Podprto z dejstvi to pomeni zloveščo napoved, namreč smrt v prihajajočih urah. Čeprav vaščani vsaj v večini ne prisegajo na vraževernost, so tedaj zaskrbljeni in oprezni, v zadnjem hipu želijo izpovedati dolgo zamolčane skrivnosti. Iskriva, mestoma bridka, predvsem pa življenjska pripoved govori o zaupanju in iskrenosti ter minljivosti. Resnica je breme, ki ga lahko odložiš, ampak trenutek za izpoved mora dozoreti. Polzenje časa je relativno, včasih pohitri, spet drugič, ko zadane bolečina, se skoraj povsem ustavi, zavest o minljivosti pa sproža vprašanja o tem, kateri so tisti najvrednejši spominski prizori. Vsevedno beleženje dogodkov in čustvenega sveta literarnih oseb dopolnjuje prvoosebna pripovedovalka Luise, Selmina vnukinja. Njen lik razkriva nekatere avtobiografske poteze pisateljice, ki je otroštvo tako kot Luise preživljala v istem podeželskem okolju in se sprva izučila za knjigarko. V nemški knjižni uspešnici je izpisala tudi zgodbo o vdanosti in ljubezni, ki se dolga leta pestuje naskrivaj, ter takšni, ki se porodi na povsem nepričakovan način ter ji na poti stojijo razlike in razdalje. Luise se namreč zaljubi v Frederika, budističnega meniha, ki živi v samostanu na Japonskem. Če obstaja nekaj tako nenavadnega in hkrati čudovitega, kot je okapi, je mogoče skoraj vse, morda tudi povezati stvari, ki na videz ne sodijo skupaj.