Moskoviada

Matej Bogataj v svoji recenziji romana Moskoviada ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča zapiše, da gre za postimperialen pamflet, s čimer v dveh besedah zadene bistvo samega romana (vsaj zame). Seveda je Moskoviada tudi roman o pesniku, njegovi odvisnosti od alkohola, odvisnosti od žensk in spolnosti, o njegovem fizičnem in tudi umskem propadu (težko si namreč drugače razlagamo vse bizarne peripetije, ki se samo še stopnjujejo, bolj ko se knjiga približuje svojemu koncu), a vendar je njegova pot navzdol tudi neke vrste alegorija propada samega sistema in družbe, v kateri glavni protagonist prebiva in na kar avtor tudi nenehno namiguje. Moskoviada je divji ples po (in pod) postsovjetski Moskvi, ki bralca vodi iz neke nore situacije v še bolj noro, večkrat celo bizarno in obskurno. Moskoviada je verjetno besedilo, ki ga bodo v kontekstu propada socialističnih sistemov zagotovo lažje razumeli bralci, ki s(m)o bili sami deležni tovrstnega dogajanja, a vendar to ne pomeni, da je to edina možna in prava interpretacija tega dela. Moskoviada je pač vrhunski roman, kar pomeni, da ponuja čisto vsakemu bralcu, da si ga legitimno razlaga čisto po svoje.