| Žanr | epski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Murska Sobota, 2003 |
| Založba | Franc Franc |
| Zbirka |
Križpotja |
| Ključne besede | Arhetipi, Ljubezen, Stari vek, Življenje |
Težko je pisati o tem skrivnostnem, kot tančica stkanem besedilu, pisanem v ritmičnem, himničnem, hipnotičnem jeziku, s pridihom arhaičnosti in boleče lepim besedotvorjem, saj je v treznem realističnem opisu nemogoče zajeti vse dimenzije doživetja, v katerem se bralec znajde ob branju te nenavadne, a skrivnostno bližnje povesti.
Najširši okvir zgodbe bi lahko opisali takole: deklica Njo, najdenka, odrašča v plemenu Atajev, v časih starih verstev, življenja in dihanja z naravo in njenimi skrivnostmi; ko Njo dozori, jo odpeljejo Agri in pride v stik z vojevim sinom Nagrom. Toda njuna sreča ne traja: Agre napadejo Gjirkoši, sovražno pleme; Njo se podredi njihovemu knezu, da bi s tem Nagru rešila življenje.
Med branjem lahko zagledamo neubesedljivo, skozi magično kopreno besed lahko uzremo lastno dušo.
Avtor je Poemo o ljubezni pisal po metodi Jungove aktivne imaginacije, zgodba je gosto prepletena z arhetipi in simboli; v nagovoru apelira na bralca, naj jo ta razume na nivoju duše, ne duha. Spremna beseda nevropsihiatra in jungovca dr. Jožeta Magdiča je nazoren zapis o razbiranju in razumevanju arhetipov z gledišča Jungove psihoanalize, kakršen je laičnemu bralcu redko dostopen.
Poema o ljubezni Prvotnost je bila pisana trikrat: prvič kot paralelna pripoved v romanu Skarabej in vestalka (1997), drugič kot samostojno delo Poema o ljubezni – prvotnost (2003) in tretjič, nekoliko prirejena, kot delo za mladino Prvotnost: poema o ljubezni (2018).
Objavljeno: 10.12.2019 15:46:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:08
Tedaj je uzrla nekaj, kar bi jo zganilo, četudi bi bila mrtva: gjirkoški knez Butor je prijezdil v reber na Ustu, njenem in Nagrovem konju. Pomenilo je to, seveda, da je izvedel o njunih bližavah in da si ga je izbral sam namerno. A bolj kot to jo je zdaj oželo, kako ga je sploh ukrotil – konja, ki razen njiju, nikogar ni pustil na hrbet, črnogrivca, ki ni bezljal niti pred volčjimi tropi, žival, ki je bila ponosna kot človek. Zagrizla je vase, se komaj unesla, da ni planila – čutila je že na daleč v konjskih očeh, kaj vse je prestajal, dokler ga končno niso zlomili. A morda je tudi on videl v njenih, da mu ni pristopila, ker bi jim s tem posladila zmago. ˝Nekoga bi vprašal, kaj je življenje in koliko je vredno?˝ je smehljaje se dejal knez, potem ko je razjahal in zviška pristopil.˝Pravijo namreč tako naši modri spod hrastov: kdor ti vzame konja, ti vzame moč, kdor ti vzame žensko, ti vzame dušo.˝ (115-116)
in nato