| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2024 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | 21. stoletje |
Barbara Cerkovnik je diplomirana socialna delavka, ki se je tudi na svoji poklicni poti srečala s problemom odvisnosti od alkohola. Poučevala je otroke s posebnimi potrebami in napisala številne članke s področja izobraževanja in vzgoje.
Vino, piješ mi življenje je avtobiografski roman, ki govori o njeni težki bitki z alkoholizmom. Doživeto in brez dlake na jeziku opiše svojo pot odvisnosti, številna zdravljenja, obdobja treznosti in številne recidive, po katerih se je morala znova pobrati. Opisuje primarno družino, obe teti in mamo, od katere ni dobila dovolj pozornosti. Piše tudi o ločitvi in o svojih dveh otrocih, katerima je posvetila knjigo kot opravičilo za vse travme, ki jih je nevede povzročila s svojim pitjem. Vse življenje je bežala pred problemi in sama pred sabo, zato se je morala soočiti s svojimi strahovi, predvsem strahom pred bližino, zapustitvijo in izgubo. Prehodila je dolgo in naporno pot ter predelovala svoje bolečine tudi s pomočjo biblioterapije. Na koncu ji je uspelo, kar je najbolj važno.
Objavljeno: 10.05.2024 10:43:01
Zadnja sprememba: 13.05.2024 15:05:13
Moja bolezen je produkt marsičesa. Moje preobčutljivosti, genske zasnove, družinske obremenjenosti s to boleznijo; nezadovoljnih žensk, ki so me vzgajale; idealiziranega očeta, ki ga ni bilo nikjer, ko sem ga potrebovala; mojega brata, ki je bil zame bog, a jaz zanj le manjvredno bitje; moje mame, ki je bila zelo nedostopna in hladna in so ji bili na vsem svetu pomembnejši drugi, tudi tuji ljudje, kot jaz, njena hči. Tista mama, ki sem ji napisala pismo, v katerem ji odpuščam, ker se ne spominjam, da bi me kdaj objela, potolažila, vprašala, ali sem lačna in utrujena. Tista nedosegljiva mama, ki mi je z vsako besedo in gibom sporočala, da sem ji odveč. Vsa ta dejstva sedaj ozaveščam, sprejemam, predelujem in se trudim spoznati sebe in svoje potrebe.
(str. 197, 198)
Pred dnevi mi je pod roke prišla knjiga Vino, piješ mi življenje pisateljice Barbare Cerkovnik. Čeravno sem ljubiteljica zlasti leposlovja, sem tole knjigo prebrala na dušek! …. na moje veliko presenečenje se je povsem nepričakovano izkazala za vsebinski in jezikovni presežek mirno lahko trdim svetovnega formata!
Če bi bila urednica, bi imela z avtorico Barbaro Cerkovnik blazne načrte, s to knjigo in za naprej.
Seveda je mnogo knjig napisanih na temo raznih odvisnosti, a ta ima, vsaj kar se mene tiče, tisto … nekaj več. In zato se bralca osebno dotakne.
V njej se prepletajo žanri, od imenitne poljudno strokovne razlage problematike, do čudovitih, mestoma poetičnih literarnih opisov avtoričinega otroštva, ki odstirajo polknice oken, skozi katera pokukamo v nek drug, davno izginuli svet.
Kasneje nas popelje v svet vsakdana njenega odraslega življenja, v katerega počasi in vztrajno zažira alkohol, vanjo vključi svoje intimne dnevniške zapise in opise življenja in odnosov izza zidov institucij, z nami deli pisma svojim bližnjimi, ki jih piše na poti k ozdravitvi.
Jezikovno in slogovno je knjiga pravi literarni dragulj in to je izjemna redkost! Škoda, ker je slovenski trg tako majhen in je s slovenščino tako težko prodreti zunaj jezikovnih meja.
Med branjem sem večkrat pomislila, da bi se jo dalo preoblikovati v res dober scenarij, tako živo se je brala, da si si dogajanje in opise živo predstavljal in z avtorico dihal in globoko čutil.
Knjiga je primerna za vse: za tiste, ki se bojujejo s svojo odvisnostjo, za tiste, ki svojo odvisnost skrivajo in zanikajo, za njihove svojce in prav tako za tiste srečneže, ki se z odvisnostjo niso srečali nikoli.
Knjiga, ki strokovno pojasni, da je odvisnost bolezen in da za ozdravitev ne zadošča le abstinenca, pač pa se moramo spremeniti. Osvesti in spodbudi, da “porazi” med zdravljenjem niso porazni, pač pa postaje na poti do cilja. Nekateri potrebujejo več postaj. Avtorica jih je potrebovala sedem.
Draga Laura, najlepša hvala za tako dober vtis o knjigi.
Barbara