Nihče nikogar ne spozna je romaneskni prvenec Katarine Gomboc Čeh, ki je doslej izdala pesniški zbirki Negotovosti navkljub in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti, poznamo pa jo tudi kot publicistko. Glavna protagonistka romana je enaindvajsetletna Maša, študentka antropologije, ki s starši in sestro Urško živi v bloku v Šiški. Obe z Urško pojeta v dekliškem zboru Filoméla, ki ga vodi karizmatična in zahtevna Agata in ki se pripravlja na pomembno zborovsko tekmovanje v Talinu. Študij in petje v veliki meri zapolnjujeta Mašine dneve, preostali čas posluša glasbo in sanjari o Maksu, ki prav tako študira antropologijo in s katerim se poznata že iz otroštva, saj sta se njuni družini veliko družili, dokler med očetoma zaradi nasprotujočih si političnih nazorov v nekem trenutku ni prišlo do razkola. Z Maksom se občasno dobita in se med pohajkovanjem po ljubljanskih ulicah zapletata v resne in globoke pogovore. Poleg Urške in Maksa se Maša druži z novo sopevko Saro, ki se je drži sloves upornice in ki ji pogosto ponudi drugačen pogled na stvari, situacije pa tudi njo samo in njen odnos z Maksom.
V romanu kar naprej prihaja do trkov različnih svetov, vendar konflikti nikoli ne eskalirajo, temveč samo so, ob tem pa odsevajo družbene razmere, ki jih med drugim še vedno zaznamuje politična oziroma ideološka razklanost. Poleg vprašanj, ki jih sprožata begunska kriza in referendum o družinskem zakoniku – dogajanje je postavljeno v leto 2015 – se protagonisti sprašujejo o smislu (študija) humanistike in družboslovja, spopadajo s strahom pred prihodnostjo, hrepenijo po bližini in pripadnosti ter seveda iščejo svojo identiteto in mesto v svetu. Spozna(va)mo jih skozi dialoge in skozi Mašine oči – je namreč odlična opazovalka, ki zazna tudi najmanjše vzgibe in podrobnosti. Kot (bodoča) antropologinja kot objekt svojega raziskovanja dojema neposredno okolico in – za razliko od Maksa – ne hrepeni po odpravah v tuje dežele. Ves čas opazuje, posluša in skuša razumeti vse, tudi ali predvsem tiste, ki razmišljajo drugače kot ona. Ob tem je pogosto negotova in si ne upa izraziti svojega mnenja oziroma se (ji) zdi, da ga sploh nima, spet drugič pa se zgodi, da ne razmisli dovolj in stvari kar “blekne” ter preseneti tako druge kot sebe.
Roman, v katerem se pojavljajo številne (pop)kulturne reference, lahko razumemo tudi kot neke vrste poklon zborovski glasbi in poeziji, ki sta obe pomemben del slovenske kulture. Naslov je povzet iz pesmi Grm Svetlane Makarovič, ki služi kot podlaga za partituro, ki jo za zbor Filoméla napiše skladatelj Ciril Šavli. V njej pesnica med drugim pravi: “… nihče nikogar ne spozna / nikjer na tleh tega sveta … ko bi me ranil do krvi, / bi šele vedela, kdo si.” In če se skladba marsikomu, ki jo sliši, zdi nabuhla, češ da je v njej vsega preveč, tega nikakor ne moremo trditi za roman, ki prav nasprotno vsebuje ravno pravo mera vsega. V njem se ne zgodi nič zelo velikega in presunljivega, vendar avtorica iz zgodb in glasov raznolikih protagonistov in posameznih tematskih drobcev splete harmonično celoto, ki ponuja vpogled v svet neke generacije.
Objavljeno: 01.06.2024 10:15:42
Zadnja sprememba: 15.07.2024 11:50:07