Ki jo je megla prinesla

Jon Urski je duhovnik, ki pomaga ljudem v stiski in revščini tako, da (raz)prodaja cerkveno premoženje. Takšen padec pod križem, kot meni sam Jon, seveda ne more ostati nekaznovan. Škof Jonifacij mu dosodi pokoro. Pošlje ga v ravninsko in močvirno zakotje, kjer že poltretje desetletje ni bilo duhovnika. Prevzeti mora faro v Mokušu. Tam naj bi razmislil o svojih dejanjih, se pokesal in obenem vzpostavil krščanski red med tamkajšnjimi prebivalci. Jon že na poti tja doživlja čudne reči. V napol podrti cerkvi ob prihodu najde slepega dečka, pravzaprav že moža, ki ima deške poteze na obrazu. Mali, kot ga kličejo, je sin bivšega župnika Janoša Talaberja, ki je skrivnostno izginil in tiste, ki jo je megla prinesla. Zanj je dolga leta skrbela Marika Straj. V dnevih bivanja v Mokušu nadnaravne, fantazijske in blodne misli postanejo tako vsakdanje in močne, da Jon ob vsem razmišljanju o grehu, pravičnosti, iskanju Boga ne zdrži več. Sklene se odpraviti stran, nazaj, vseeno kam, pobegniti, priznati krivdo za zločine, ki jih je storil v Mokušu … čeprav niti sam ne ve, koliko od vsega tega, kar se mu je v Mokušu dogajalo, je sploh resnično in koliko plod domišljije, megle, voda, ki se razlezajo vsepovsod in v katere noga stopi nehote. Rešiti sebe je še vedno najpomembnejša stvar, morda prav toliko, kot najti Boga in vero ter uničiti dvom, ubežati razočaranju nad ljudmi in življenjem samim. In kdo je tisti, ki človeku sodi? Najbrž je to res človek sam. Višje od njega Boga ni, ker je Bog v njem samem. Tako naj bi vsaj bilo.
Roman Ki jo je megla prinesla je prvič izšel leta 1993, zanj je avtor prejel nagrado Prešernovega sklada, bil ponatisnjen leta 2017 in obravnavan s strani vrste literanih kritikov. Po njem je bil posnet film z naslovom Mokuš.