| Žanr | humoristični roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Kapučino |
| Prevod |
Andrej Hiti Ožinger |
| Ključne besede | 21. stoletje |
Bolj ali manj še ena v seriji tako imenovanih skandinavskih komedij zmešnjav, ki popeljejo bralca predvsem v kaotičen splet skrajno nenavadnih okoliščin, ki smo jih na primer že vajeni iz del Arta Paasilinna. Ob branju lahko dobimo občutek, kot bi se pisatelj namerno trudil izmisliti vedno bolj neprekosljivo nore okoliščine, v katerih se znajdejo “naključno” zbrani flegmatični karakterji, ki jih skupna usoda vodi vedno novim dogodivščinam naproti. Kljub temu bralcu roman ponudi kakšno pametno življenjsko modrost in predvsem spodbuja k bolj sproščenemu pristopu do vsega skupaj, še posebno v tem modernem svetu družbenih in socialnih medijev, kjer v resnici ni nič tako, kot se zdi. Življenje je konec koncev treba živeti vsak dan, kot da bo jutri konec sveta.
Objavljeno: 04.06.2024 09:28:05
Zadnja sprememba: 05.06.2024 18:31:35
“Pravkar sem prebrala, da vsak drugi odrasli v tej državi ne zna ne brati ne pisati,” je povedala. To je morda zvenelo bolj očitajoče, kot je bilo mišljeno, saj je predsednik ubral drugačen ton. “Kaj je na tem slabega? Ko pa povsod pišejo take neumnosti. Zakaj bi ljudje morali znati brati?” Agnes se ni dala motiti: “In umrljivost dojenčkov je res zelo velika.” Zdaj se je predsednik pošteno razsrdil. “Ampak to bi ti moralo biti všeč, kajne? Konec koncev potem ni toliko nepismenih odraslih.”
(str. 244-245)
in nato